V nedeljo, 14. julija, je bila v Borovnici na prostoru pred cerkvijo spominska slovesnost za pobite žrtve medvojnega in povojnega komunističnega nasilja v Borovnici. Po uvodni molitvi se je pred spomenikom odvil kratek spominski program, v katerem sta se prepletali poezija in pesem, osrednji del Spominske slovesnosti pa je bil govor, s katerim je vse zbrane nagovorila Romana Bider, snovalka spravne pobude Vseposvojitev.
Takole je zapisala oz. povedala: 
Lepo pozdravljeni vsi, ki ste na to sončno nedeljo namesto počitniške brezskrbnosti izbrali težjo pot – sveto mašo in spominsko srečanje, kjer srčni ljudje leto za letom zvesto obujate spomine na strašne dogodke izpred več kot osemdesetih let. Na misel prihajajo Prešernove besede: »Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha! Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce od zore do mraka, od mraka do dne!« Slovenci še nismo razjasnili temne noči, ki se je zgrnila na naš narod v času revolucije. In po osmih desetletjih še ne vemo, kako odgnati kljuvajočega kragulja strašnega bratomornega greha. Spominjanje in molitev sta dobra načina, da zmoremo izbrati resnico, tudi ko je to težko. 
Danes se spominjamo peklenskih časov, ko se je pod krinko osvobodilnega boja na naših tleh razdivjal organiziran revolucionarni teror. Pred natanko 82 leti je na parah v borovniški mrtvašnici skupaj ležalo šest civilnih oseb, ki so umrle nasilne smrti. 12. julija so neznanci udarili pri Minčetovih na Dražici. Ubili so 45-letnega Emila Vičiča, očeta petih otrok in njegovo 15-letno hčerko Ivko. Nekaj ur kasneje so ubijalci napadli družino Lončarjevih ob Belem potoku, kjer so pokončali očeta Franca, mamo Frančiško, 21-letnega sina Franca in 18-letno hčerko Maro. Baje so morilci ponoči proslavili uspešno opravljen podvig. 
Že prej, sredi aprila, so na Zabočevem vpričo sedmih majhnih otrok ubili podobarja Jožeta Mihelčiča in njegovo ženo Ivano. Maja so na Padežu ubili oglarja Rafaela Hvalo in njegovo ženo Jožefo. Prestrašeni ljudje niso razumeli, zakaj partizani, med katerimi so bili tudi domačini, brez vzroka pobijajo domače ljudi. Italijani so na partizanske akcije odgovarjali s pobijanjem, požiganjem vasi in z množičnim odvažanjem Borovničanov v internacijo. Ljudje kar niso vedeli, koga naj se bolj bojijo, Italijanov ali partizanov. Najmanj deset ljudi so ubili komunisti, preden so septembra leta 1942 v Borovnici nastale vaške straže. Borovniški farni križ je posvečen 122 žrtvam. Največ med njimi je domobrancev, ki so jih leta 1945 Angleži vrnili domačim zmagovalcem.
Bog postavlja človeku dve vprašanji: Kje si in kje je tvoj brat? Komunisti odgovarjajo tako kot Kajn po uboju brata Abela: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« Tam, kjer človek noče ali ne zna biti brat svojemu bližnjemu, tam nastane pekel. Pekel je tam, kjer ljudje izgubijo sposobnost, da bi drug drugega spoštovali, da bi drug drugemu pomagali, da bi drug drugega imeli radi. Če enega rešiš, so to nebesa. Če enega ubiješ, je to pekel. Izbiraš sam. Vzemi stran ljubezen in dobil boš pekel. Dodaj ljubezen in dobil boš tisto, kar ni pekel. Če se rodiš v peklu, moraš imeti srečo, da nekje vidiš vsaj delček nečesa, kar ni pekel, da sploh veš, da obstaja še kaj drugega.
Komunisti so ustvarili pekel na zemlji. V imenu svoje ideologije, ki ni spoštovala življenja, so pobili na milijone ljudi. Vzeli so jim vse – življenje, identiteto, človeško dostojanstvo, dobro ime, celo pravico do groba in spomina. Peklenski zločini niso bili pomota ali napaka, ampak odločitev. Množični poboji, mučenja nedolžnih ljudi, kraje, ropanja in nezakonitosti so bili revolucionarna strategija na poti do oblasti. Nasilje so sistematično uporabljali kot glavno politično sredstvo za množično zastraševanje in obvladovanje nasprotnikov.
Za komuniste je greh tudi vera. Zanikajo Boga, duha, dušo, norme, vrednote. Po njihovo je treba vse sile usmeriti v osvoboditev delavskega razreda trpljenja in v ustvarjanje razmer za srečno življenje na zemlji. S temi lepo zvenečimi, a utopičnimi cilji hočejo še danes preimenovati zlo v dobro in zatajiti katastrofalno zgrešenost revolucionarne ideologije. Človeška skupnost, ki je utemeljena na hudodelstvih in zlorabah, ki je brezobzirna, nemoralna in ravnodušna do trpljenja, takšna skupnost je okvarjena. Profesor Justin Stanovnik je temu rekel totalitarna poškodovanost.
Sestavni del poškodovanosti več generacij ljudi po surovi vojni danes srečujemo v pojavih neorientiranosti, plahosti, klečeplaznosti in pretirane spoštljivosti do tistih, ki si posebnega spoštovanja ne zaslužijo. Psihologi govorijo o stockholmskem sindromu, preživetvenem mehanizmu, ko se ljudje iz strahu pred zatiralci prilagodijo, priučijo pritrjevanja in klanjanja, da ohranijo vsaj golo življenje. 
»Spominjati se preteklosti, pomeni živeti za prihodnost,« je misel Janeza Pavla II. Spomini na pomorjene žrtve revolucije nam odpirajo nove perspektive. Umrli so kot dobri angeli, ki nam kažejo stvari, ki bi jih sicer prezrli. S svojim življenjem in smrtjo puščajo v nas globoko sled, ki živi naprej. Po nas neko kratko življenje še naprej izžareva v ta svet. Bolj kot vezi s pomorjenimi poglabljamo, bolj se tragičnost njihovih smrti spreminja v nekaj živega in rodovitnega. Verjamemo, da zdaj pri Bogu prosijo za naše potrebe. Narod, ki ima toliko mučencev v nebesih, lahko premaga vsakršno sovraštvo in iz »razvalin preteklih rodov« (Iz 51,4) zgradi nekaj dobrega. 
Morda so borovniške žrtve, ki živijo v spominu, izprosile enega najpomembnejših dogodkov v času vojne za Slovenijo, ko so pripadniki brigade Moris v izjemni akciji v Podstrmcu pri Borovnici zavzeli skladišče orožja JLA in s tem bistveno spremenili razmerje sil? Bog ve.
Ko čakamo na pokop ostankov 3450-ih žrtev iz Macesnove Gorice, lahko prosimo tudi za pogumnega predsednika ali predsednico, ki se bo zapisal v slovensko zgodovino kot se je v nemško kancler Willy Brandt, ko je pred spomenikom žrtvam in herojem varšavskega geta padel na kolena. 
Da se zoperstavimo peklu v vseh oblikah, ki pritiska na vse povojne generacije, bo še treba potrpežljivo popravljati, povezovati, odpuščati, obnavljati, začeti znova, se priporočati svetnikom. In moliti s svetim Frančiškom: »Naj bom orodje tvojega miru …« 
Naj bo govor oz. zapis gospe Romane Bider spodbuda in povabilo k razmišljanju, da smo ljudje samo ljudje. Nismo vsi samo dobri in nismo vsi samo slabi. Vsakdo  ima pravico živeti in razmišljati po svoje, toda vsakdo ima tudi dolžnost in odgovornost živeti tako, da ne prizadene, rani ali ogroža drugih ljudi, da ne posega v njihovo svobodo. Da se ne postavlja nad druge.  
Resnica je samo ena – prav je prav in narobe je narobe. Narobe je, da ljudje še vedno ležijo vse naokrog po Sloveniji, zagrebeni kot živali. Niso bili živali, bili so ljudje! Ali ni že čas, da dobijo svoj grob? Prostor, kjer bodo sorodniki lahko prižgali svečo in se spominjali svojih dragih … Zato se moramo spominjati, zato se udeležujemo  spominske slovesnosti, ki se zadnjih nekaj let odvija v Borovnici, pred spominskim obeležjem, na katerem so zapisana imena tistih, ki jih je ali jih še vedno želi uradna zgodovina izbrisati, kot bi nikoli ne živeli. Pa so živeli! Bili so tukaj, so del korenin, iz katerih rastejo novi rodovi! 
Na svetu nismo zato, da bi obsojali in sovražili! Tukaj smo zato, da bi povezovali in ljubili ter gradili skupno dobro! Da bi delali prav (četudi smo zaradi tega kdaj deležni zavrnitve in neodobravanja)!

Slavi Košir