Logo MojaObčina.si

Borovnica

JUTRI
15°C
5°C
PET.
16°C
7°C

Ohranimo spomin

»V slehernem vojnem spopadu so žrtve vsi in nikoli ni zmagovalcev.« (Peter Millonig)

V nedeljo, 12. julija, je bila v Borovnici spominska slovesnost, na kateri smo obudili spomin na med drugo svetovno vojno pobite Borovničane, katerih imena so izpisana na farni plošči pred pokopališčem. Gre za 123 ljudi, ki so bili žrtve vojnega nasilja in večina od njih nima svojega groba. 

Slovesnost se je začela z mašo v župnijski cerkvi. Župnik Janez Šilar je v cerkvi pri pridigi opozoril, da je bilo v bratomorni vojni pri nas desetkrat več nepokopanih žrtev, kot jih je bilo v Srebrenici. Ob tem pa se je tudi vprašal, kako to, da so med vojno pri nas ljudje dvignili roko zoper brata, čeprav so slišali evangeljske besede o ljubezni med ljudmi. Odgovor je našel v evangeljskih besedah o sejalcu in Besedi, ki pade na različna tla, v ušesa različnih ljudi. Za nekatere velja: »Gledali bodo, pa ne videli, poslušali, pa ne slišali.«

Po maši je bil pred spomenikom – 'farno ploščo' ob pokopališču kratek kulturni program, ki so ga uvedle besede pisatelja Petra Milloniga o nesmiselnosti vojne, ki jih je prebrala ga. Slavi Košir: »Vojna ne prizanaša nikomur. … Iz različnosti se poraja mržnja, iz nje sovraštvo, iz sovraštva pa naklep, da se vojskujemo, čeprav so v slehernem vojnem spopadu žrtve vsi in nikoli ni zmagovalcev. Tudi tisti, ki prevlada nad drugim, nosi odtlej v sebi breme, da je drugega pokončal. Védenje o tem ne more biti vir veselja ne zadovoljstva. Nenehne proslave zmagovalcev in ustrežljivo zgodovinopisje tega ne morejo prikriti. … Vojna je torej v vseh pogledih katastrofa za svet, kataklizma življenja.« 

Po tem uvodu je nastopil slavnostni govornik J. Kurinčič, ki je najprej utemeljil naslov prireditve in poudaril, da je »spominjati se nekaj zelo pomembnega, da posameznik in človeške skupnosti ohranjajo svojo identiteto in kulturo le, če ohranjajo spomin na pomembne dogodke in ljudi iz svoje preteklosti. Iz spomina in spominjanja živi kultura in civilizacija.« Potem pa je govornik nadaljeval: »In česa in koga se spominjamo danes, 12. julija, na dan sv. Mohorja in Fortunata? Najprej tistega nedeljskega dne pred natanko 78 leti, ko se je na Borovniškem v dveh družinah zgodila strašna, dotlej neslišana tragedija. Tega dne je kajnovska roka v revolucionarnem zanosu v Dražici na domu pobila Emila Vičiča in njegovo hčerko Ivko, dijakinjo uršulinske gimnazije v Ljubljani, ter štiri člane Lončarjeve družine z druge strani doline: očeta Franca, mamo Frančiško, enaindvajsetletnega sina Franceta in osemnajstletno Maro. V dolini se je po tem umoru razdeljenost med ljudmi še stopnjevala in z njo vojno nasilje. Nad Borovnico je – tako kot nad vso slovensko domovino – legla mora državljanske vojne, ki je Slovence tlačila ves vojni in povojni čas. Po kataklizmi državljanske vojne in revolucije je v naši domovini ostalo kupe mrličev. Nekatere so razglasili za junake, jih pokopali, druge pa za izdajalce in jim odvzeli pravico do pokopa in groba. In imena tistih iz Borovnice, ki nimajo groba – vsaj večina od njih – so izpisana na tablah pred nami. Več kot 120 jih je vseh: 47 iz Borovnice, 12 iz Zabočevega, 10 iz Brezovice, 1 z Lašč, 2 z Dražice, 6 iz Ohonice, 2 s Pristave, 2 s Pokojišča, 4 s Padeža, 5 z Zavrha, 4 z Brega, 8 s Pakega, 3 z Dola in 3 z Laz. Poleg njih pa so imena še 14, ki so bili ubiti ob bombnih napadih na viadukt. Nad slovenskim narodom so se znesle sile vseh treh totalitarizmov 20. stoletja – fašizma, nacizma in komunizma. Zakaj se je Slovencem to zgodilo, je prej ko slej skrivnost. Tako kot je v skrivnost zagrnjeno sleherno veliko zlo. In kaj naj ob tem storimo mi, ki smo potomci, sinovi, hčere, vnuki udeležencev druge svetovne vojne in revolucije? Vojne in revolucije, ki nista nič drugega kot izstop iz civilizacije. Zdi se, da je najbolj smiselno, da se vrnemo h koreninam naše civilizacije in njenim temeljnim vrednotam.«

Nato je govornik kot vzor predstavil tri ženske like iz treh velikih literarnih del: Antigono, Sonjo Marmeladovo in Marijo Magdaleno. »Sofoklejeva Antigona nam sporoča, kakšen je civiliziran odnos do mrtvih. Antigona je kljub prepovedi in grožnji s smrtjo poiskala in pokopala truplo svojega brata Polinejka, ki je v bratomorni vojni padel na »napačni strani«. Vladar Kreon ji je zapovedal, da mora tudi ona brata imeti za izdajalca in do njega gojiti mržnjo in da ga ne sme pokopati. Ona pa je vladarju odgovorila: 'Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!' ter poiskala in pokopala bratovo truplo. Tudi nas, naš narod, čaka ta naloga: da poiščemo vse svoje mrtve brate, njihova trupla, zmetana po različnih moriščih, jamah in smetiščih, jih izkopljemo in pokopljemo v posvečeno zemljo. 

Drugi lik je Sonja Marmeladova, oseba iz romana velikega ruskega pisatelja F. M. Dostojevskega Zločin in kazen … Sonjin fant Raskolnikov zagreši zločin, ubije izkoriščevalsko starko in njeno sestro in ob tem zapade v hudo duševno stisko in trpljenje. Sonja vsa ganjena poklekne pred morilca, se pokloni njegovemu trpljenju in ga z branjem evangeljskega poročila o Lazarjevem vstajenju prepriča, da je možno vstati v novo življenje. 

Ali ni ta zgodba tudi zgodba naše revolucije, zgodba zločina, zločincev in kazni. Res je sicer, da naši razkolniki niso priznali zločina, se ga niso pokesali, so pa prenašali njegovo težo in vse življenje trpeli. Morda je prav, da tudi mi danes nanje, na njihovo trpljenje pogledamo tako kot Sonja na Raskolnikovo. Oni sicer ne morejo več vstati, lahko pa vstanemo mi iz zamer in obsojanja. 

Tretji lik, ki nam je lahko vodilo v odnosu do naših pobitih in nepokopanih, pa je predstavljen v Janezovem evangeliju. To je lik Marije Magdalene, ki je na vstajenjsko jutro prišla h grobu, da bi videla mrtvega Jezusa. Grob pa je bil prazen. Ona pa je potožila: 'Odnesli so ga in ne vemo, kam so ga položili.' In evangelist zapiše: '…obrnila se je in zagledala Jezusa. … Jezus ji je rekel: 'Ne oklepaj se me!'

Kot Marija so tudi svojci svojih dragih pomorjenih in nepokopanih, ko ni bilo njihovega groba, tožili in še tožijo: 'ne vemo, kam so jih položili.' A kot Marijina tudi naša naloga ni, da bi se pred praznim grobom oklepali mrtvih teles naših pobitih bratov in sester. Saj smo prepričani, da so kot Jezus odšli k Očetu. In da živijo v neki drugi razsežnosti, da so del neke skrivnostne zamenjave – da so umrli, da mi živimo. Da so bili semena, ki so padla v zemljo za novo rast.«

Po govoru je nastopil Trio Trček z dvema narodnima pesmima in Jani Bolarič, ki je občuteno zrecitiral Kuntnerjevo pesem Kaj je ostalo in Gregorčičevo Mojo srčno kri škropite. Po zvenu trobente, ki je klicala mir in tišino nad pokopane in nepokopane rajne, so se udeleženci slovesnosti še dolgo v prijetnem pogovoru družili ob dobrotah, ki so jih pripravile roke dobrih ljudi. 

S spominsko slovesnostjo Ohranimo spomin se je Borovnica dostojno oddolžila spominu pobitih, zamolčanih in osramočenih Borovničanov, ki so ostali brez groba.  

 

Franc Kavčnik, Jože Kurinčič

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi