Logo MojaObčina.si
DANES
18°C
8°C
JUTRI
25°C
7°C
Oceni objavo

Borovničani smo bili tedaj enotni

Borovničani smo 25. junija praznovali šestindvajsetletnico slovenske države. Slavnostni govornik, častni občan Borovnice Frančišek Drašler je spregovoril o prelomnih trenutkih leta 1991.
Muhasto vreme je letošnjo proslavo resda pregnalo z ustaljenega prizorišča pred spomenikom samostojnosti v šolsko dvorano, a občini je tudi tukaj uspelo zagotoviti prostor za številno zasedbo vrhniške pihalne godbe, strumne praporščake, nastopajoče in seveda prisotne občane. Veterani osamosvojitvene vojne so na odru izvedli simbolno veteransko dejanje, v programu pa so nastopili še otroci borovniškega vrtca ter pevke Ženskega pevskega zbora Tonja. 

Župan Bojan Čebela je po uvodnem pozdravu obiskovalcev na govorniški prostor povabil častnega občana Frančiška Drašlerja, nekdanjega predsednika krajevne skupnosti, ki mu je to pot pripadel slavnostni govor. »Tedanja jugoslovanska armada je izvedla agresijo na samostojno Slovenijo že prvi dan po razglasitvi samostojnosti 25. junija 1991. Nekatere njihove enote so izpadle iz vojašnic že na sam večer razglasitve samostojnosti. In takrat je šla Slovenija odločno na barikade. Glavno breme so nosile enote Teritorialne obrambe in policije ob ogromni podpori civilne obrambe. Slovenci smo takrat z enotnostjo in odločnostjo zaustavili prodore enot jugoslovanske armade. Z oporo na tej vojaški zmagi in modrim vodenjem je takratno politično vodstvo z dr. Drnovškom in Kučanom na čelu doseglo ugoden razvoj dogodkov. Danes je Slovenija samostojna, članica Evropske unije, Nata, predsedovala je Svetu Evrope in je čvrsto vezana na vse važne evropske integracije. Kot v vsej Sloveniji smo v tistih dneh tudi Borovničani odigrali svojo vlogo. In ne samo to. Svojo vlogo smo takrat odigrali bolje, kot se je lahko pričakovalo. In na to smo lahko ponosni in še dolgo se bomo tistih junijsko-julijskih dni leta 1991 lahko spominjali s ponosom. Na dan agresije smo v takratni Krajevni skupnosti Borovnica formirali tako imenovani krizni štab, ki je organiziral in vodil vse aktivnosti civilne obrambe na širšem območju Borovnice. Takoj smo vzpostavili tudi sodelovanje z oddelkom za obrambo Vrhnika in poveljniki enot TO na področju krajevne skupnosti. Vsakodnevno smo se s poveljnikom borovniške enote, sedaj že legendarnih Čivav sestajali na koordinacijskih sestankih v KS, kjer smo usklajevali posamezne aktivnosti. Tem razmeram primerno smo organizirali tudi svoje delovanje. Uvedli smo 24-urno dežurstvo in zlasti razširili delovanje enot narodne zaščite in kasneje tudi enot delovne obveze. Ves čas je s skupino sodeloval tudi referent za vojaške zadeve in mobilizacijo iz oddelka za obrambo, ki je na borovniški lokaciji v celoti opravljal svoje naloge. Ob zavzetju skladišč minsko eksplozivnih sredstev in vojaške opreme so se razmere močno zaostrile. Oborožitev in vojaška oprema iz tega skladišča sta občutno pripomogli k povečanju bojne moči enot TO v velikem delu države. Kot je dejal eden od govornikov na obletnici zavzetja skladišča, je bil to eden največjih preobratov v dotedanjem vojskovanju. Nedvomno smo k temu s požrtvovalnim delom pri natovarjanju tovornjakov veliko pripomogli Borovničani. Kamioni so prihajali, treba jih je bilo natovoriti. Vsaka ura, ki je bila pridobljena, vsak zaboj, ki je bil naložen v tisti noči, je bil dragocen. In vse to se je dogajalo pod grožnjo napada JLA za ponovno zavzetje skladišča,« je zgodovinske dni leta 1991 povzel g. Drašler in sklenil, »Borovničani smo bili takrat enotni in Borovničani smo takrat svojo nalogo opravili z odliko.«

Po 26 letih se poleg Frančiška Drašlerja še marsikdo sprašuje, ali se je vse skupaj izplačalo. Standard je danes resda višji, več je priložnosti za mlade, imamo prost pretok blaga in storitev, obenem pa imamo tudi visoko brezposelnost, čakalne vrste v zdravstvu, korupcijo itd. Tudi v borovniški dolini se je na nekaterih področjih razvoj premaknil naprej, na drugih pa smo po Drašlerjevih besedah nazadovali: »Ni delovnih mest, ni obrti, ni razvoja. In ukradli so nam našo lesno tovarno. Gradili smo jo z golimi rokami, gradili smo jo udarniško in se ves čas odrekali in varčevali za širitve, posodobitve in izboljšave. Mnogim generacijam je dajala kruh. S pametnim gospodarjenjem bi tovarna lahko bila nosilec razvoja kraja, kot so to posamične tovarne v več drugih občinah.« A temu navkljub meni: »Splačalo se je, vendar je cena za to po nepotrebnem veliko previsoka. Sam bi se še enkrat odločil za isto pot. Neodgovorno je samo tarnati, kaj bi morala dati občina, kaj bi morala dati država in kaj bi morala dati Evropa. Nesmiselno je modrovati, kako bi morala delovati javna uprava in država sama. Ni dovolj iskati krivce za vse slabo le pri levičarjih in sebi pripisovati zaslug za vse dobro. To nas ne bo pripeljalo nikamor. Vsak bi moral sam pri sebi najprej pomisliti, kaj lahko stori, da nam bo boljše. Neki državnik je nekoč dejal približno takole: 'Ne razmišljajte, kaj vam bo dala država. Razmišljajte raje, kaj boste vi dali državi.' Ponavljam to, kar sem že dejal pred leti: 'Moja želja je, in prepričan sem, da je to tudi želja večine vas, da bi bili Borovničani še kdaj tako enotni in požrtvovalni, kot smo bili v tistih dneh pred šestindvajsetimi leti. Prepričan sem, da bi bilo marsikateri problem laže rešiti in marsikdaj bi bilo lažje.«

 

Damjan Debevec, fotografije: DD

Oglejte si tudi