Pisalo se je leto 2006, ko je deset občin (med njimi seveda borovniška), pod pokroviteljstvom Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije (RRA LUR), ugotavljalo, da v regiji primanjkuje urejenih pešpoti. Staknili so glave in nazadnje porodili idejo o vzpostavitvi sedemnajstih novih, tako imenovanih regionalnih pešpoti. Borovniška 12,8 km dolga "Pot v Pekel" je bila v veliki meri naslonjena na obstoječe planinske poti skozi sotesko in Kožlješki log, le da se je nato vrh Strmca odcepila preko Kopitovega griča v Brezovico, ter skozi Ohonico nazaj v Pekel. V sklopu tega je bilo na samostojne nosilce ali drevje nameščenih sedem rdečih smerokazov, informativna tabla ter miza s klopjo v Peklu. Račun je bil plačan in s tem se je zgodba za občino bolj ali manj končala. Snovalec poti Oikos d.o.o. je sicer v strokovnih podlagah pisal o vzdrževanju in predvidenih stroških 321 EUR/leto, a so na višjem lokalnem nivoju očitno ocenili, da je to nepotrebno.

Štirinajst let pozneje so mravlje in lesna goba milostno pokončale še zadnji nosilec za smerokaze na omenjeni poti. Bil je turoben, deževen dan, ko sem se smerokazov usmilil ter jih pospremil na njihovi zadnji poti - v arhiv pozabljenih borovniških projektov. Umazanija in plesen sta dala vedeti, da so nanje pozabili tisti trenutek, ko so jih namestili. Spraskani, prekrivljeni, prelomljeni in celo prestreljeni opominjajo "zaganjavčke" tega sveta, da je še tako dobro zamišljen projekt, brez dolgoročno organiziranega vzdrževanja, zgolj proč vržen čas, trud in denar. In ker se iz preteklih izkušenj nekateri ne naučijo nič, bom prihodnjič lahko pisal še o t.i. "Češnjevi poti na Planino".

Damjan Debevec