Na zadnji majski dan smo se z borovniškimi planinci odpravili na Ratitovec. Planinske izlete različno doživljam. Tale mi je bil enkraten.

     Začeli smo v vasi Prtovč, 1.011 m visoko, z bansom Hiška. Nato smo si ogledali narisani zemljevid in pot razdelili na štiri dele: položnejši del, vzpon na Kosmati vrh, do koče čez Vratca in Goli vrh ter sestop do izhodišča.

     Prvi del nas je vodil po cesti. Tu smo imeli priložnost za igre, klepet. Ena ura je hitro minila.

     Na drugem delu nam je postalo toplo, strma pot je prešla v stezo. "Zakaj se imenuje Kosmati vrh in oni drugi Gladki vrh?" To vprašanje nekaterim otrokom ni dalo miru. In izkazalo se je, da Kosmati vrh ni več poraščen. To je travnat svet, poln cvetlic. Smo videli prave planinske: rumeno pogačico, modre svišče. Dva žiga smo našli na vrhu. In razglede! Kljub vetru je bilo dovolj zavetja, da smo pomalicali. Nekateri so si na planinski trati privoščili opoldanski počitek. Med nami sta bila tudi dva "gamsa", ki bi preplezala vse skale, če bi se dalo.

     Pred seboj smo videli Gladki vrh in pot, ki je vodila nanj. In celo stezo, po kateri smo se pozneje spuščali v dolino. Zato nam ni bilo nič težko, kljub spustu in ponovnemu vzponu, do naše najvišje točke 1.667 m. Tu se nismo zadrževali. Pihalo je kot zmaj in padala je sodra. Noge so nas odnesle do koče, na toplo, na čaj, kavo, juho, flancate. Risali smo in izpolnjevali planinske dnevnike.

     Pred kočo še skupinska slika, nato pa spust v dolino. A s skupinsko sliko ni bilo nič. Ko smo stopili na plano, je tako zelo pihalo, da smo si nadeli kape in vsa oblačila, kar smo jih imeli pri sebi, ter pohiteli v nižji svet, preden nam bi zmrznila usta in lica in nos. Skupinsko sliko smo naredili malo nižje in počasi, počasi pospravljali kape in vetrovke. Na poti smo videli mesojedo alpsko mastnico in opazili kamen, ki smo ga lahko prelomili, lapor po imenu. Zemljevid je pokazal, da smo že zelo blizu avtov. Komaj smo še zmogli spust po zadnji strmini.

     Smo v krogu zaploskali sami sebi in drug drugemu, ker smo si skupaj naredili en res lep dan. Imeli smo dolg izlet, obiskali dva vrhova, naša pot je bila razgibana in vreme prav tako, otroci odlični hodci ter odrasli strpni in potrpežljivi.

     Danes, dan po izletu, ko je nedelja in v miru kuham kosilo, premišljujem o izletu in mi je toplo pri srcu in se mi zdi življenje res lepo.

Kristina Suhadolnik, foto: Primož Pečlin