Pouk v šoli po starem nas je nasmejal do solz. Takrat se je še vedelo, da je učitelj avtoriteta s šibo. Celodnevni izlet je hitro minil v sproščenem klepetu in ob spoznavanju znamenitosti Bele krajine. Ko smo se dobro razpoloženi vračali v Borovnico, smo se dogovorili, da se bomo srečevali vsako prvo soboto v septembru na različnih izletih. Tako smo v naslednjih letih bolj podrobno spoznali čudovite predele Notranjske – slovenske Sibirije  – Babnega polja in Bloškega jezera ter Križne jame, Krasa s Škocjanskimi jamami in muzejem filma v Divači, Slovenske Istre z znanim s plesom v cerkvi v Hrastovljah in poskušnjo vina v vinski fontani v Marezigah ter nazadnje Celja z antičnim mestom pod zemljo in gradom. Ker smo se v teh 8 letih že vsi upokojili, smo avtobus zamenjali za potovanje z vlakom. Predvsem zaradi cene, je zastonj. Izleta nismo imeli samo v času kovida.
Zadnji izlet je bil ob 50. obletnici zaključka Osnovne šole leta 1975. Zjutraj smo se zbrali na železniški postaji in se z vlakom odpeljali v Maribor. V Ljubljani so se nam priključili še sošolci in sošolke, ki so se odselili iz Borovnice. Naše življenjske poti so zelo različne, so dinamične, včasih žalostne, včasih vesele. Spomnili smo se tudi na sošolce in sošolko, ki so že zapustili ta svet. Kljub vsakoletnemu srečavanju smo veseli drug drugega. Obujali smo osnovnošolske spomine, pogovarjali se o učiteljih, ki so nas učili. V A razredu je bila razredničarka učiteljica angleščine Tatjana Miklavič, »bejevci« pa so imeli učiteljico matematike in fizike Marjanco Gabrovšek. Poleg nje je na šoli matematiko učila še Rafaela Novačan. »Punce, se še spomnite, kako smo kuhale in pekle pri gospodinjstvu?« smo se spraševale. Žal že pokojna Helena Hrovatin nas je naučila veliko praktičnih gospodinjskih del. Urejene leposlovne in jezikovne mape, ki smo jih pri slovenščini urejali štiri leta, so nam zelo prav prišle tudi v srednji šoli. Mislim, da smo bili vsi hvaležni Dragici Anastasov in Jožici Žerjav za njihovo vztrajnost in doslednost pri pouku slovenščine. Pa učitelja športne vzgoje Pavleta Bajca in Bosiljke Malnar, ki sta nas vedno vzpodbujala pri športnih aktivnostih v TVD Partizanu in na šolskem igrišču. Z učiteljico kemije in biologije Marijo Marinč smo urejali čudovit šolski vrt pred šolo. Spomnili smo se tudi učiteljice likovnega pouka Romane Bassin, pa učiteljice tehničnega pouka Marte Gracelj, za glasbo nas je navdušila Marija Zorc. Tudi na učiteljico zgodovine in zemljepisa Cvetko Florjanc ne smem pozabiti, saj nam je že takrat govorila o tem, kar si po 50 letih ogledujemo. Pogovor ni nikoli zastal. V Mariboru smo se sprehodili skozi park in povzpeli na hrib Piramido, od koder je prelep razgled na mesto, Pohorje in daleč na jug na Podravje. Po prehodu skozi center mesta smo na Lentu v lepem sončnem vremenu posedeli v prijetni restavraciji na bregu Drave in se okrepčali. Popoldan, ko je vlak z zamudo odpeljal iz Maribora, smo bili vsi zelo zadovoljni in se prijetno utrujeni vrnili v Borovnico.
Res, da se je število udeležencev od prvega izleta pred 8 leti zmanjšalo, vendar upam, da se nam bodo v naslednjih letih pridružili še vsi, ki so sedaj in tudi že večkrat ostali doma. Ta srečanja in izleti so čudovita izkušnja. Naslednje leto ste vsi, ki ste leta 1975 imeli valeto v Osnovno šoli Borovnica, vabljeni, da se nam prvo soboto v septembru pridružite na izletu z vlakom v Novo Gorico.

Slavko Turšič in Marjana Brenčič Jenko
Foto: Alenka Veber