Poimenovanje Borovnice, gradnja železnice, Dolinski most

Moški pevski zbor Štinglci je v Mavčevi dolini, kjer je bil zbor pohoda, z Zdravljico otvoril dogodek in ker je vlada letošnje leto razglasila za Kajuhovo leto, je Matjaž Ocepek v uvodu zrecitiral eno njegovih – »Ko človek bo človeka prepoznal«. Ob ozadju čudovitega Dolinskega mosta, ki je vpisan na seznam nepremične kulturne dediščine, je interpretativna voditeljica po železniški dediščini Sabina Leben spregovorila o borovniški zgodovini. Spomnila je, da je nekaj časa veljalo, da je Borovnica dobila ime po borih, ki so včasih rasli tukaj, a je poimenovanje pravzaprav povezano z drobnico, ki so jo včasih imenovali “bori” in Borovniščica pomeni reko, kjer se napaja živina. Znano je tudi poimenovanje “coklarija”. “Legenda sicer pravi, da naj bi se vrhniški zavetnik sv. Pavel hodil ženiti k naši sv. Marjeti, kar Borovničanom ni bilo po godu, zato so ga nabunkali in v tem teku za življenje je ubogi Pavel izgubil cokel. V resnici pa je izraz coklarji opis skromnih revnih prebivalcev, ki so živeli na tem področju do prihoda južne železnice. Do takrat je Borovnica štela nekje do 50 hiš.”

Iz tega obdobja je najbolj poznan viadukt, ki so ga dokončali leta 1856. To je pomenilo prihod več kot tisoč delavcev v kraj, ki jih je bilo treba oskrbeti z osnovno infrastrukturo, ki smo jo nekaj odkrivali tudi na pohodu. Slišali smo, da so spali v lesenih barakah, med Lazami in Dolom je bila tudi tržnica, kar dokazujejo terase. Laze so imele tudi zdravstveno ali sanitetno postajo, ki se sicer ni ohranila. “Leta 1855 je izbruhnila kolera, takrat je umrlo veliko delavcev in tudi domačinov in tako so iz Zakotka do zdravstvene postaje pripeljali vodovod, ki ga je poganjal parni stroj. S tem se je močno dvignil nivo higiene na tem območju. Gradnja železnice pa je marsikateremu domačinu prinesla dodaten vir zaslužka, ne kot delavcu, ampak kot kmetu, ki je imel na razpolago voz in živino za prevoz materiala, tudi prodajali so na tržnici.” Sabina Leben je postregla še z enim zanimivim podatkom, in sicer da je bilo pred gradnjo viadukta v Borovnici 66 krstov, 50 let potem pa že skoraj 100. Dol je imel tudi razdelilnico hrane za delavce, v bližini je bila opekarna.

Tone Zalar in Prosvetno društvo Vzajemnost

Pred rojstno hišo Toneta Zalarja je na kitari pesmi »O, Vrba« in »Če svet prijazen bi postal«, zaigral Domen Čerin, Matjaž Ocepek pa je več povedal o Zalarju, ki je pustil velik in neizbrisen pečat kulturnega življenja v Borovnici. “Ko so 1942 jugoslovanske oblasti razpustile društvo Svoboda, ki je v Borovnici pripravilo gledališko igro, se je potem organizacija življenja preselila na sindikat lesnih delavcev in zvezo kmečko mladine. Tone Zalar je bil tako eden od ustanovnih članov Prosvetnega društva Vzajemnost, skupaj z Andrejem Palčičem, dr. Ivanom Korošcem, Janezom Čerinom, Janezom Debevcem in Francem Kržičem. Poleg veselic je bila njihova glavna dejavnost izvedba gledaliških iger in tako so v štirih letih, preden jih je utišala 2. Svetovna vojna, postavili igre Rdeča zarja, Hlapci, Celjski grofje in Bele vrtnice. Takrat so v naši kotlini povzdignili kulturno delovanje.”

Dr. Ivan Korošec – velik intelektualec in dober človek

Pri spomeniku dr. Ivana Korošca v gozdu nad Lazami je upokojena učiteljica slovenščine Metka Pristavec Repar pripovedovala o življenju in delu tega pesnika, pravnika in partizana. Kot je povedala, je bilo prvotno o njem malo znano, ko pa so se odločili, da bodo osnovno šolo poimenovali po njemu, se je začelo iskanje podatkov. Tako so obiskali še takrat živeče njegove sorodnike, prijatelje, znance, Lažane, Dolane in nabralo se je kar nekaj gradiva. Maturiral je na ljubljanski klasični gimnaziji, nadaljeval študij prava na Pravni fakulteti v Ljubljani in tam leta 1939 doktoriral ter odšel na služenje vojaškega roka v Maribor, kjer je začel tudi pesniti in iz tega obdobja so se ohranile tri pesmi Romanca, Materino pismo in Sinov odgovor, ostale pesmi, naj bi jih bilo okoli 50, sta mama in sestra ob smrti zakopali pred hišo. Po kapitulaciji in zasedbi Kraljevine Jugoslavije so ga italijanski fašisti aretirali in odpeljali v taborišče Gonars. Spomladi leta 1942 se je pridružil narodnoosvobodilni borbi in bil že po dobrem mesecu ubit v bližini svojega doma na Lazah, pri Medovki, kot rečejo domačini. Tam je tudi postavljen spomenik, po njem je poimenovana tudi osnovna šola, pred njo pa stoji njegov portretni odlitek.

V družinski hiši na Dolu tudi tajno skladišče orožja za potrebe Teritorialne obrambe

Pot nas je potem vodila na Dol, k hiši Franca Suhadolnika, kjer so leta 1990 postavili tajno skladišče orožja za potrebe Teritorialne obrambe. Janez Čerin, ki je v tistem času delal na občinskem štabu Teritorialne obrambe kot pomočnik komandanta za operativne učne zadeve, je spomnil, da je takrat Jugoslavija počasi začela razpadati, stopnjevale so se napetosti in maja 1990 je bila vzpostavljena manevrska struktura narodne zaščite. Takrat je skupščina Republike Slovenije sprejela ustavni zakon, v katerem je Slovenija prevzela nadzor in upravljanje nad obrambnimi in varnostnimi salami. “To je bila posledica tega, ker je do takrat Teritorialna obramba imela skladišča orožja izven objektov JNA, npr. v fabrikah, tudi v zaklonišču osnovne šole. Ko je prišel ukaz, da je to treba preseliti na ustreznejše lokacije, smo se zavedali, da smo tako rekoč ostali brez oborožitve. In ker so se takrat politični pritiski stopnjevali, smo vedeli, da JNA ne bo to kar tako spustila iz rok, zato je bilo treba orožje preventivno preseliti na druge lokacije.” Takrat so se spomnili na Francija Suhadolnika, ki je bil pripadnik Teritorialne obrambe, poleg tega pa tudi obrtnik s kombijem. “V drugi polovici septembra 1990 sva v dveh rundah speljala orožje in strelivo do njega. Govorim o obdobju manevrske strukture narodne zaščite. Skladišče je ostalo v tajnosti do sredine junija, ko je bila mobilizirana borovniška četa in takrat se je spraznilo. Kot spomin na prispevek k sami osamosvojitvi in kako smo dali na razpolago, ne samo objektov, ampak po domače povedano tudi glave, smo v letu 2009 odkrili spominsko ploščo na tej hiši, na Dolu 50a. To dogajanje sicer ni toliko vezano na kulturo, ampak je ta precej širok pojem in kulturo nekega naroda in njegove identitete se v določenih obdobjih, v kolikor je to potrebno, zavaruje tudi z orožjem,” je še zaključil Janez Čerin.

O Stanetu Kavčiču, ekonomistu, politiku in kulturniku

Na Dolu smo spoznali še eno osebnost, ki je zaznamovala ne samo lokalno, ampak tudi slovensko in jugoslovansko zgodovino. Stane Kavčič je bil predsednik izvršnega sveta Republike Slovenije v letih 1969–72 in politično prizorišče je zaznamoval kot predstavnik liberalizma v takratnem sistemu. Zavzemal se je za vstop na tržno gospodarstvo, pospešeno zunanjo trgovino itd. Znan je predvsem po cestni aferi, ko je imel vizijo in načrt za izdelavo avtocest v Sloveniji, najbolj znan del je avtocesta Vrhnika–Razdrto. “A njegova politika ni bila po godu takratnim zveznim oblastem in določenim lobijem. Očitali so mu tudi oboroževanje izven jugoslovanskega sistema. Njegovo obdobje sicer zaznamujejo tudi drugi veliki projekti, izgradnja industrijskih kompleksov, elektrarn. Po duši pa je bil predvsem kulturni delavec in je velik poudarek dajal temu področju in razvoju kulturnih dejavnosti. Že kot mlad se je vključil v prosvetno kulturno in politično revolucionarno gibanje v Borovnici. Bil je prvi tajnik delavsko prosvetnega društva Svoboda, v katerem so se ukvarjali s književnostjo, igrami, dramatiko. Čeprav je bil politično odstavljen, je ves ta čas spremljal zadeve in pisal dnevnik in tako je knjiga “Spomini Staneta Kavčiča”, ki sta jo pripravila Igor Bavčar in Janez Janša, precej razmajala razmere v Sloveniji in na nek način pospešila tudi demokratične procese.” Njegov sodobnik, dober prijatelj in tudi poročna priča pa je bil Janez Čerin starejši, aktivist in župan borovniškega območja oz. občinskega ljudskega odbora, je o njem pripovedoval sin Janez. »Takrat se je ogromno naredilo, tudi zdravstveni dom, Liko, predvsem pa regulacija struge Borovniščice. Dal je svoj pečat razvoju tega kraja.«

Pr Majerju včasih tudi javna kuhinja

Predzadnja postaja je bila hiša pri Majerju na Dolu. Kot je pojasnila Sabina Leben, je bil majer včasih oskrbnik posestva in ta hiša je dobila ime po oskrbniku, ki je delal pri Galetu v Bistri. »Ko je šel v pokoj, je dobil lepo odpravnino in je kupil to hišo. Pred tem je bila v času gradnje železnice v tej hiši javna kuhinja, tukaj so hodili po hrano. In ta hiša je bila narejena v okviru logistike v času gradnje trase od Ljubljane do Trsta. Se pravi je bila namenjena temu, da je oskrbovala delavce. Kasneje je to hišo kupil Hrovatin starejši, ampak ime je ostalo.« Omenila je še eno zanimivo hiši pri Škorpijonu, ki je bila v 70 letih center kulturnega življenja na Dolu. »Včasih je bila notri trgovina in gostilnica, še pred tem je bila sobica, namenjena druženju. V njej pa eden prvih gramofonov v občini, ki si ga je mladina zaslužila z obhodom maškar po vasi. Na enak način so kasneje kupili tudi eno prvih televizij. In legenda pripoveduje, da so otroci lahko hodili gledati risanke, kasneje pa so morali domov, da so odrasli v miru pogledali Dnevnik.«

Taborišče Logar

Ob prihodu pred Dom krajanov na Dolu smo prisluhnili še Jožetu Zormanu, ki je povzel diplomsko nalogo Urške Lampe z naslovom »Taborišče za italijanske deportirance v Borovnici in konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki«. Gre za taborišče Logar, v katerem so bili zaprti predvsem Italijani, julija 1945 jih je bilo celo več kot tri tisoč. »Taborišče naj bi bi bilo eno izmed najslabše organiziranih v Jugoslaviji, skupaj je bilo deset barak, imele so trinadstropne pograde. Čez taborišče je potekal jarek, na sredini je bil sramotilni steber. Komanda je bila najprej pri Majerju, čez cesto pa baraka, kjer so bili stražarji. Ujetniki so bili razdeljeni na več delovnih ekip, eni so vzdrževali taborišče, drugi so čistili ruševine viadukta, eni so napravljali les, popravljali ceste in podobno. V taborišču so bili tudi Nemci, ki so bili ločeni od Italijanov z bodečo žico. Z Nemci so ravnali izdatno boljše, imeli so celo orkester, igrali nogomet, gradili so novo železniško progo od Preserja do Borovnice. Okoliški prebivalci so taboriščnikom pomagali tako, da so jim nastavljali kakšno sadje in zelenjavo, vendar tako, da stražarji tega niso videli.«

Dom krajanov Dol-Laze ter Društvo dolanskih fantov in deklet

Pred družabnim srečanjem s pogostitvijo in glasbo Slavčkov s Kužnice pa smo slišali še nekaj o izgradnji doma krajanov Dol-Laze. »Pred mnogimi leti smo imeli tukaj neformalno skupino, ki se je imenovala Dolanski fantovski večer in smo se vsako leto pred novim letom dobili. Z leti se je to dopolnjevalo, izmišljevali smo si nove vsebine, zato smo tudi formalno ustanovili Društvo dolanskih fantov in zadnja leta Društvo dolanskih fantov in deklet. Leta 2009 so se pojavile ideje, da bi bilo dobro, da bi imeli tudi svoje prostore, ker pa je edini zaselek, kjer nimamo ne cerkve, ne gasilskega doma, tudi v preteklosti ni bilo nekega striktnega vaškega jedra, in tako je prišlo do ideje, da bi uredili prizidek že obstoječemu delu objekta športnega društva. Pa še, zakaj bi imeli volitve po garažah, če jih imamo v nekem urejenem prostoru.«

In smer Kulturahoda 2024? Ohonica, Lašče, Pristava.

Rok Mihevc