Tretji koncert letošnje Glasbene fabr’ke je postregel z estetsko zaokroženim in premišljeno zasnovanim sporedom, ki je v ambientu cerkve sv. Marjete v Borovnici zaživel z izrazito zvočno prisotnostjo in notranjo dramaturško logiko. Komorni godalni orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod vodstvom Janeza Podleska je s solistoma Urošem Pavlovićem in Gregorjem Turkom oblikoval večer, ki ni zgolj predstavil raznolikega slogovnega razpona zahodnoevropske glasbene tradicije, temveč tudi zgovorno prepletal koncerte za godala in trobente, ljudsko in salonsko, mladostno lahkotnost in zrelo introspekcijo. 
Koncert se je odprl z Divertimentom v D-duru, K. 136 Wolfganga Amadeusa Mozarta – skladbo, ki jo je šestnajstletni skladatelj napisal v Salzburgu leta 1772. Kljub temu da gre za »divertimento«, žanr z osnovno funkcijo zabave, Mozartovo delo že odraža formalno kompaktnost in razvidno ambicijo po tehtnejši glasbeni govorici. Orkester je poudaril kontrapunktično živahnost notranjih glasov ter uravnotežil pregleden klasicistični stavek z občuteno agogično elastičnostjo. 
Sledil je Menuet iz Godalnega kvinteta v E-duru, op. 11, št. 5 Luigija Boccherinija, poznana in čudovita skladba, ki je v cerkvi sv. Marjete zaživela kot aristokratska miniatura, polna lahkotnega duha in salonske prefinjenosti. 
V središču večera je zablestel Koncert za dve trobenti v C-duru Antonia Vivaldija, edini tovrstni v skladateljevem opusu. Solista Pavlović in Turk sta s tehnično zanesljivostjo in uigrano fraznim ravnotežjem podala vse registrske in artikulacijske barve trobent, ki so v dialogu in kanonu izrisale baročno slavnost z impresivno briljanco. Orkester je v obeh živahnih stavkih (Allegro, Allegro) poskrbel za čvrsto ritmično oporo, medtem ko je v osrednjem Largo izstopal kot kontrastno občuteni zvočni trenutek tišine, skoraj kot liturgična kontemplacija, značilna za cerkveno okolje. 
Po baročnem razkošju je sledila intimna liričnost Elgarjeve skladbe Salut d’amour, v kateri je orkester s subtilno dinamiko in homogeno zvočnostjo poustvaril avtorjev izvirni sentiment ljubezenske izjave, sprva namenjene violini in klavirju. V orkestralni priredbi delo pridobi na zvočni širini, a ohrani tisto, kar Elgar odlikuje v drobni formi – izjemno lirično ekonomijo glasbenega jezika.
Posebno mesto na sporedu je zasedla Istrska suita skladatelja Alda Kumarja, sodoben glasbeni poklon ljudski dediščini in njeni umetniški transformaciji. Kumarjeva obdelava petih ljudskih napevov ne izhaja iz preproste harmonizacije, temveč gradi kompleksne teksture, dramatične napetosti in zvočne kulise, ki v cerkvenem prostoru dobijo skoraj ritualni značaj. Orkester je v posameznih stavkih – posebej v dramatičnem Na tri, na dva, na štiri – pokazal obvladovanje sodobnejših zvočnih jezikov, od disonančnih zgoščevanj do subtilnih heterofoničnih prepletanj.
Tretji koncert cikla Glasbena fabr’ka je nedvomno potrdil umetniško zrelost in tehnično pripravljenost mladih glasbenikov Akademije za glasbo, ki pod vodstvom Janeza Podleska ne nastopajo le kot študentje, temveč kot celovit umetniški kolektiv. Programska premišljenost, stilska raznolikost in interpretativna suverenost so večer dvignile onkraj učnega konteksta – k doživetju, ki resno nagovarja tako poslušalca kot prostor, v katerem zazveni.

Tina Klokočovnik