Nežna ljubezen do bližnjih, letnih časov, krajev njene mladosti in brezmejno domotožje so prevevali januarsko predstavitev pesniške zbirke Angelce Svete, ki bo letos dopolnila svoj 75. jubilej, že dolgo pa je tega, kar je zapustila svoj dom na Dolu in si ustvarila gnezdece v Dragomerju. »K sreči imam tri domove. V Borovnici na Dolu, Podpeči in Dragomerju. Tako da rada prihajam tudi v Borovnico in celo iz okna moje sobe vidim moj dom na Dolu,« je polni dvorani nad vrtcem izpovedala ga. Svete. Davno tega pa je pogled usmerjala v ravno nasprotni smeri prek barjanske ravnice. Ko je že vedela, da bo nekoč doma v Dragomerju, ji je oče rekel: »A tam boš doma, tam je pa vedno sonce, tam samo okrog in okrog pada dež, okrog in okrog je temno, tam pa je vedno sonce. Upam da boš srečna tam.« Pot do lastnega ljubečega doma pa je bila vse prej kot mirna in utečena. Skozi komercialo, trgovino in v samostojne podjetniške vode jo je vodila, dokler ni po upokojitvi vendarle našla nekaj miru v vrstah upokojenskega društva. Pobeg med ljudi, kot mu sama pravi, je bilo »tisto pravo zdravilo za ranjeno dušo.« Kot prava upokojenka dandanes seveda nima dosti časa, a za svojega štirinožnega prijatelja vedno: »Barje je najino, gozd je najin.« Še vedno neguje tudi lepo besedo. Pesmi je pričela pisati pred 55 leti, bolj zase kot za javnost, saj so se ji zdele »preveč jokave«. Dokler jih ni naključno v roke dobil prijatelj Tone in jo z drugim prijateljem Jožetom družno prepričal v objavo. Poti nazaj ni bilo več. Sledil je pesničin izbor 55 najlepših iz precej obsežnejšega opusa, ki ga je z nežnimi akvareli obogatila prijateljica Milka Erbežnik. Zbirka je izšla v samozaložbi, za njeno predstavitev v Borovnici pa je poskrbelo domače kulturno društvo. Z avtorico se je pogovarjala Marjeta Debevec, dogodek je še polepšala domača glasba flavtistke Nastje Podržaj in zborčka Barjank. In ko boste odprli zbirko Mojih petinpetdeset, boste na zadnji strani našli verze z začetkov njene pesniške poti, ki bodo že čez nekaj tednov odmevali vsepovsod okrog nas:
Kdorkoli bral bo te vrstice, naj ne zresni se mu lice.
Žalosti je že preveč, daleč proč jo zavrzite.
Ko pišem verze in te stihe, mi žalost polni se v srce.
Dekletce mlado se sprašuje, ljubezen, kaj je to?
Tako je, kakor pomlad, ko vsa narava se budi.
Srce je upov polno, vsega se veseli.
Popek vrtnice je počil, se razcvetel v krasen cvet.
Srce moje pa sprašuje, kdaj bo zrasel iz njega cvet?
Zdaj vsa narava se razcveta, vse v nebo kipi,
in nedolžna misel moja, vzcveteti si želi.
Damjan Debevec
Foto: DD
