Borovniški gledališki zanesenjaki iz vrst kulturnega društva so za silvestrsko popestritev na odrske deske postavili nadvse zabavno igro Vinka Möderndorferja Dediščina. Z njo so v naslednjih mesecih gostovali še v sosednjih krajih in ne nazadnje na začetku pomladi zopet doma z njo zaključili preteklo gledališko sezono. Zgodba se dotika v javnosti dobro znane »jare kače« denacionalizacije, ki je v osnovi pravičen proces, a vse prej kot črno-bel in vse prepogosto s seboj prinaša nove krivice. Ko Apolonija Novak (Lili Kogovšek) podeduje prej nacionalizirano razkošno vilo v elitni diplomatski četrti so s partnerjem Antonom Novakom (Slavko Pristavec) ter hčerko Jolo Novak (Nejli Ofentavšek) in njenim fantom Sandijem (Jani Bolarič) v polnem zanosu. Obeta se čudovito življenje brezdelja in nadstandarda. Načrti oddaje ali prodaje bogate dediščine najboljšemu ponudniku pa se razblinijo v trenutku, ko v prostor prikoraka upokojeni železničar Pepi (Matjaž Ocepek). Pepi je v hiši že več desetletij podnajemnik, zadnji svoje vrste, in ima odločbo. Pa ne kakršnokoli, v uporabi ima lahko skorajda vse prostore v hiši, zato ga je nemogoče odriniti v kak manj opazen kot. Kljuko si začnejo podajati potencialni kupci nepremičnine – Majordom Špiletič (Jani Bolarič), ki bi rušil, modna kreatorka Vižintinova (Polona Farkaš), ki bi imela krojaško delavnico, pa gospod Peter (Djonas Abdillah), ki bi uredil dom za revno mladino – a uidejo v trenutku, ko izvedo za neželenega podnajemnika. Dediči so obupani. Sprva skušajo Pepija izseliti na lep način, tudi s pomočjo blagodejnih indijskih zeli, a neuspešno. Potem se zatečejo k bolj radikalnim rešitvam. Sredi zime poberejo okna iz okvirov, kar pa ima prav nasprotne posledice od želenih. V na stežaj odprto hišo noč za nočjo lezejo tatiči in počasi odnesejo vse, kar se odnesti da: stilno pohištvo, umetniška dela, intarzijski parket … Obupani dediči se oprimejo zadnje, maščevalne poteze. Z velikim kladivom se lotijo Pepijevih modelčkov vlakov, ki jih je sestavljal vse življenje. V srce parajočem prizoru, ki ga je Ocepek vrhunsko odigral, se stari naglušni železničar Pepi nazadnje vda: »Počakajte, grem, sam bom poskrbel za svoje lokomotive … samo oblečem se …« A ker Apolonija še ni nahranila svojega besa in še kar opleta s kladivom, le-to v nekem trenutku sreča Antonovo glavo. Zastor se zagrne in ko se zopet odgrne, je okrog Antona, ki se zbudi iz kome po več letih, nov krasni svet. Ta temelji na podnajemniškem razredu, ki ga odira maloštevilni elitni najemodajalski razred. Na novi svet se niti ni treba navaditi, saj v ozadju že grmijo topovi in skozi vrata po svojo pravico plane vojska zatiranih (Ciril Košir, Varja Brglez, Milena Škulj) pod vodstvom velikih revolucionarjev Pepija in Sandija. Bolarič, resnici na ljubo, v tej vlogi preprosto nima konkurence. Elito že čaka strelski vod, a ne Antona, ki ga medtem predramijo v resničnem svetu sedanjosti. Strašna vizija prihodnosti Antona spodbudi, da Pepija obdrži v hiši, v mirno sobivanje in nadvse srečen konec zgodbe pa prepriča tudi vse ostale.

Damjan Debevec, foto: DD