V Krimski jami tudi otroci

Po 21 akcijah se je v začetku septembra zaključil projekt izkopa žrtev iz Krimske jame. Jamarji in drugi prostovoljci so iz jame izvlekli tristo 120-litrskih sodov skal in zemljine, 3 m3 hlodov in lesnih ostankov, skupaj skoraj 40 m3 materiala, med katerega so bili pomešani posmrtni ostanki 28 ljudi.

Dolga pot do izkopa žrtev

Od prvih pobud za prekop žrtev iz Krimske jame letos mineva že deset let in četudi je občinski svet že leta 2012 soglasno sklenil, da se izvede in zanj namenil tudi primerna sredstva, do izvedbe zavoljo vrste birokratskih in politikantskih ovir še dolgo ni prišlo. Pozitivni premik na državnem nivoju se je ob velikem angažmaju predsednika republike Boruta Pahorja zgodil šele lani, ko je Jamarski klub Borovnica prejel ključno soglasje ministrstva. V jesenski akciji je bila iz jame najprej izvlečena hlodovina, dela pa so se s polno paro nadaljevala letošnjo pomlad. Domačim jamarjem so na pomoč priskočili člani jamarskih društev Rakek, Logatec in Ajdovščina, Turističnega in Planinskega društva Borovnica ter številni prostovoljci iz Borovnice, Zabočevega, Zavrha in od drugod, pomagali so finančno, fizično in s stroji pri prevozu, izvleku in sortiranju. Pri izkopu posmrtnih ostankov so redno sodelovali strokovnjaki: arheologa dr. Anton Velušček in Uroš Košir, antropologinja Martina Kocmur ter sodelavec Inštituta za raziskovanje Krasa iz Postojne dr. Andrej Mihevc. Izkopni delovni dan je v povprečju trajal od 12 do 13 ur. Iz jame je bilo v 21 akcijah od novembra 2015 do septembra 2016 izvlečenih okrog tristo 120-litrskih sodov skal in zemljine, 3 m3 hlodov in lesnih ostankov – skupaj okrog 40 m3 materiala, v katerem so pred jamo našli ostanke 28 skeletov. Jama je bila s tem poglobljena za 5 metrov na predvojno globino 25 metrov. En skelet pa je bil izvlečen iz bližnje Jame pri Rotovi skali, kamor je delavce napotil mimoidoči domačin. Vse posmrtne ostanke so sproti prenašali na varno v Begunje pri Cerknici. Sočasno so uredili tudi gomilo pred oltarjem ter bližnjo okolico.

3 otroci, 8 žensk, 17 moških

Antropološka analiza posmrtnih ostankov je pokazala, da je v Krimski jami svoje življenje končalo 28 oseb: še nerojen otrok (32 tednov), enomesečni dojenček, 2- do triletni otrok, 8 žensk, starih od 16 do 35 let, ter 17 moških, starih od 11 do 50 let. Mladoletnih oseb je bilo tako 9, mladih odraslih 14, starejših od 30 let pa 5. Zaradi pomanjkanja lobanj oziroma koščkov le teh – dokaj celih jih je ostalo zgolj 8 – je težko določiti, kako so osebe umrle. Pri individualiziranih osebah dve lobanji dokazujeta strelni rani, ena pa vbod noža. Večina ohranjenih lobanj nakazuje na tope udarce, verjetno zaradi padca v jamo, ali pa so nepoškodovane. To pomeni, da so nekateri v jami umirali počasi zaradi pomanjkanja hrane in vode. V jami in pred jamo najdeni tulci pušk in pištol, ki jih je bilo manj kot deset, so to le potrdili, kot tudi žica, s katero je bila ena oseba zvezana. Dvakratno miniranje roba brezna in iznos posamičnih ostankov v preteklosti so preiskavo še dodatno otežili, kot tudi dejstvo, da so bile žrtve v brezno večinoma pometane gole. Najdenih je bilo namreč le malo osebnih predmetov (žepni nožek, lasnice, zobna ščetka, del očal, 13 italijanskih kovancev iz let 1940–41, jugoslovanski novčič iz 1925 ter drugi iz leta 1945) in še manj delov oblačil (nekaj gumbov, koščkov blaga in delov obutve). So pa zato spregovorile kosti. Po dognanjih antropologinje Kocmur so žrtve pogosto bolehale za »vnetjem sklepov in kostne površine. To pa verjetno zaradi tega, ker so opravljale težaška fizična dela že od mladih let. To potrjuje tudi dejstvo, da so nekatere osebe imele zelo razvite kosti, predvsem pri pritrdiščih mišic. Hernije pri mladih osebah prav tako kažejo, da je šlo za prebivalstvo, ki je opravljalo zahtevna fizična dela vsak dan (kmetje, delavci …)«.
Pridobljeni podatki se tako v veliki meri ujemajo s seznamom žrtev, ki jih je na tem prostoru v obdobju med majem in julijem 1942 likvidirala 3. četa 1. bataljona Ljubo Šercer Notranjskega odreda. Med žrtvami so tako partizani kot civilisti, zelo verjetno pa ne skupina internirancev, rešenih z vlaka na Verdu, ki jih je prevzela 1. četa. Pokojnik iz jame pri Rotovi skali je po drugi strani verjetno umrl med skrivanjem zaradi bolezni ali telesne poškodbe (vnetje domala vseh sklepov). Lobanje v dva metra globokem kevdrcu ni bilo moč najti, a je bilo vseeno dognano, da gre za 35–40 let starega moškega, visokega 173 cm, pri sebi pa je imel zalogo hrane, tri puškine naboje francoske izdelave ter italijanski novec iz leta 1940.