»Čast in posebno radost vživam denes, da vas morem pozdraviti pri tej važni svečanosti, katero obhajamo sedaj. Obrniti moram pred vsem vašo pozornost na vzvišeni pomen današnje svečanosti in vam povdarjati potrebo in korist šole. Roditelji ne morejo biti iz raznih razlogov tudi odgojitelji svojim otrokom, zadržani so navadno po mnogem poslu pri domačiji ali pa tudi radi pomanjkljivosti v lastnem znanji; v ta namen imamo šole, kjer vpeljava učitelj mladež v pravo življenje,« je ravnatelj Daniel Horvat v uvodu k proslavi ob okrogli, 140. obletnici borovniške osnovne šole citiral legendarnega nadučitelja Frančiška Paplerja. Znamenite besede je slednji izrekel ob odprtju prvega šolskega poslopja v Borovnici leta 1876, plodu prizadevanj številnih vizionarjev vse od začetkov šolstva v tej dolini daljnega leta 1848. Ravnatelj se je v nagovoru spomnil vseh preteklih mož in žena na položaju, ki ga danes zaseda sam, ter njihovega dela: »Šola je ves ta čas doživljala različna obdobja, doživljala preobrazbe, ki so se kazale zunaj v arhitekturi, kakor tudi po vsebinski in organizacijski plati. Pred trinajstimi leti je doživela požar in prenovo po njem. Ves ta čas je kolektiv deloval v povezavi s krajem. Šola je bila in bo še naprej ponos kraja.« Priznanje izjemnemu šolskemu kolektivu je ob tej priložnosti izrekel tudi župan Bojan Čebela. »Le javno šolstvo lahko pomaga k napredku in socializaciji takih urbanih okolij, kot je naša občina,« je dejal in še zatrdil, da je osnovna šola »deležnik, ki oblikuje vrline za vse nas«. S proslavo z naslovom Na mladih svet stoji, ki jo je režirala učiteljica Metka Pristavec Repar, so se v šoli tokrat odločili izpostaviti svoje največje dosežke – učence, ki so ponesli njeno ime prek meja občine in celo prek meja države. Obeleženje okrogle obletnice sicer ni bilo omejeno zgolj na petkov večer, temveč je po malem potekalo cel teden. Začelo se je z odprtjem razstave o dr. Marji Boršnik, se nadaljevalo s tradicionalnim Angelinim tekom, pa literarnim večerom, srečanjem udeležencev Šole za življenje in nastopom nekdanjih učencev, sedaj glasbenikov. Tudi ta večer so nastopali aktualni učenci in učenke v vlogah recitatorjev, glasbenikov in nosilcev novih vizij, kako spremeniti svet na bolje.

»Šolski sistem je najtrdnejši kamen in temelj«
Nekdanji učenki borovniške šole, šolski ministrici dr. Maji Makovec Brenčič, ki z visoke državniške funkcije že dejavno spreminja naš svet, je pripadel slavnostni nagovor: »Res mi je v izjemno veselje in tudi ponos, da sem danes lahko spet v moji ljubi šoli in da vidim toliko mojih učiteljic in učiteljev. To je tisto iskreno veselje ob spoznanju, da je ta šola dala vsem nam, tistim, ki smo vstopili vanjo, en izjemen ne le temelj, ampak tudi zanos, da zmoremo in znamo. In to je bilo sporočilo, ki sem ga odnesla s seboj tudi v Ljubljano, pa še kam dlje. Vero v znanje, v to, da je trdo in trdno delo tisto, ki nas opogumlja, ki nam daje pravzaprav tiste prave človeške vrednote, sem prejela prav v teh prostorih. Velikokrat na tem odru, velikokrat skupaj z vami in velikokrat v iskanju novih idej, tudi iskrivosti, drugačne ustvarjalnosti, vse to je tisto, kar smo vsi skupaj vedno in znova občutili prav v tej nam zelo ljubi borovniški šoli. In res je, hvala župan, to je naše javno šolstvo, in moja naloga sedaj je, da seveda obranim tudi vse te vrednote, da skušam še opogumljati sistem, da deluje v dobro otroka, v dobro znanja in seveda njegove ustvarjalnosti in inovativnosti. Ta je tista, ki jo danes zahteva svet od nas, vsakdanje življenje. In seveda predvsem odgovornost drug do drugega. Če sem se česa naučila v tej šoli, je to, da zmoremo skupaj. Če si pomagamo, če se slišimo, če se skušamo razumeti in najti skupno pot. To je nekaj, kar me vodi, kot vrednote dela, pravzaprav vsak dan. In tudi z mojimi sodelavci, ko danes usmerjamo šolsko politiko, si želimo, da bi v Sloveniji vsi skupaj razumeli, kako pomembno je, da je šolski sistem najtrdnejši kamen in temelj vsega, kar premore slovenska družba. Kajti tu se skriva naš skupni potencial. V otrocih, mladih, starših, v lokalni skupnosti, ki še kako podpirate to, da naše šole dobro delujejo, da imajo ravnatelji sogovornike in da imate tudi starši, učitelji in učiteljice mesto, kjer se lahko srečujete tudi za to, da pripomorete k skupnemu razvoju lokalne skupnosti, pravzaprav kar celotnega družbenega življenja. In šola je v Sloveniji pravi center dogajanja vedno in znova. Ko hodim okoli po Sloveniji, verjemite, da če kje najdemo pristnost, razumevanje in predvsem tisto verjetje, da se v kraju vedno in znova nekaj dogaja, je to prav v šoli. Zato ker tu stopimo skupaj in si skušamo povedati, da je prav, da iščemo trenutke, ko ni pravzaprav prav, da vidimo vse samo narobe, pa da ja vse samo izziv, ampak da se preprosto prepustimo temu, kar nam daje takšno skupno sobivanje, preprosto in samo zato, ker smo ljudje. Res hvala mojim dragim učiteljicam in učiteljem, da lahko danes tudi v tistih prijaznih spominih na otroštvo, na veliko radosti in veliko vznemirjenja, ki ga je bilo vedno na tej šoli, tistega pravega vznemirjenja, delim zdaj te skupaj z mojimi sodelavci in se včasih spomnim na to, kako je bilo nekoč. Nič ni narobe, če se vrnemo k besedam Franca Paplerja, ki na nek način lepo opiše prav to, kar še danes gospod ravnatelj počnete skupaj s svojim kolektivom in seveda skupaj z vsemi deležniki v tej lokalni skupnosti. Tisto, kar si bom za vedno zapomnila, pa je seveda to, da je vrsta idej, ki smo jih znali povedati tudi otroci, bila slišana. In da smo skupaj z učiteljicami, učitelji, z vašo pomočjo, s pomočjo sokrajanov velikokrat tudi kaj ušpičili, a ponavadi kaj lepega. Zato pohvala vsem, da ste nas znali opogumiti. Hvala vsem, da ste nas razumeli tudi takrat, ko so kakšne vragolije šle tudi čez kakšno mejo, ampak so bile še vedno pristno otroške. Ne pozabimo, da radovednost pravzaprav vedno znova poganja ta svet. In če smo je kje imeli dovolj in je bila spodbujena, je bilo tukaj. Zato, tudi če smo malce starejši, še vedno bodimo radovedni. Ta radovednost spodbuja nova iskanja znanja in predvsem iskanja rešitev takrat, ko se zdi, da nič več ni mogoče, ampak je. In to znova in znova.«

Nekoč učenci, danes glasbeniki, novinarji, raziskovalci
Življenjski uspehi in presežki nekdanjih učencev borovniške šole so resda njihovi, a to nikakor ni ovira, da bi se v njih ne mogli še malce najti vsi ostali. Navsezadnje se veselimo tudi uspehov olimpionikov, kot bi sami zavihteli ono kladivo v rekordne daljave. V tem oziru ima Borovnica kar kaj pokazati. Klopi naše šole je gulila slavnostna govornica, šolska ministrica, bivša učenka, danes voditeljica programa na nacionalni televiziji Ksenija Horvat je povezovala program, s službenega mesta je prispel vojni dopisnik Boštjan Videmšek, ki je obiskovalcem zaupal, da mu »je bilo vedno težje iti v šolo kot na fronto«. Iz Rima se je oglasila sodelavka slovenskega uredništva Radia Vatikan Kaja Pezdir. Na oder so prikorakali še trije mladi profesorji. Dr. Simon Vrhovec je zdaj docent na Fakulteti za varnostne vede, s črnim pasom v karateju bdi nad programom za informacijsko varnost. Dr. Klemen Šivic se kot asistent na Fakulteti za matematiko in fiziko ukvarja z algebraično geometrijo v povezavi z linearno algebro, za hobi pa je še šahovski mojstrski kandidat. Dr. Urban Pavlovčič je asistent na Fakulteti za strojništvo, kjer preučuje lasersko tehniko in merilne sisteme, v prostem času je maratonec, triatlonec ali pa poje na predsedniških inavguracijah. Ana Makovec se je vpisala v zgodovino kot nosilka ženskega svetovnega globinskega rekorda ob odkritju najglobljega slovenskega brezna Čehi 2. Na odru so se izmenjali še mojstri glasbe: organistka Ana Suhadolnik, pianistka in profesorica na Akademiji za glasbo Marta Kržič, klarinetist in član orkestra slovenske opere Tadej Kenig ter harmonikar in učitelj Glasbene šole Vrhnika Dejan Mesec. Uspehom borovniških učencev bi lahko posvetili nekaj številk Našega časopisa, pa še ne bi povedali vsega, zato prispevek sklenimo z receptom mikrobiologinje dr. Jane Erjavec, ki mladim polaga na srce, naj ne sledijo vizijam drugih, temveč naj drzno uresničijo lastne želje.

Damjan Debevec, foto: DD