V Ljubljani

V Ljubljani smo bili še celih štirinajst dni. Zdaj smo imeli še lepše življenje kot prej, dan na dan smo pričakovali, kdaj pride brzojavka, da odrinemo, in pustili so nas v miru. Popoldne sploh nismo več hodili na vajo; hodili smo pod lipe ob Ljubljanici v seno, kjer smo peli in brili norce iz ljudi, posebno iz žensk, ki so hodile mimo.

Najboljši tekač

Neko jutro nam pove poročnik, da se bomo skušali, kdo bolje teče. Zato so bila določena tri darila za najboljše tekače. Poročnik postavi vsak vod posebej v vrsto in na dano znamenje se mora vse moštvo naenkrat spustiti v tek. Od vsakega voda je potem vzel tistih pet mož, ki so prvi pritekli na cilj; ti so potem tekmovali za darila. Od prvega voda sem bil med tekmovalci tudi jaz. Potem nam je poročnik povedal pogoje tekme. Teči smo morali od drvarnice, ki je bila zadaj za vojašnico, pa do tramvajske proge, kjer se pride čez Šentpetrski most, in nazaj do drvarnice, in sicer trikrat. Prvič: brez opreme in brez kape. Drugič: pripasan pas, bajonet, 20 nabojev in puška v desni roki. Tretjič: popolna pohodna oprema. (Ta je tehtala takrat okoli 40 kg.) Prvo darilo je bila škatla športnih cigaret, drugo mali sodček piva, tretje mali in en veliki sodček piva. Ko nam je poročnik vse to razložil, se nas je 20 mož tekmovalcev postavilo v vrsto. Na 1, 2, 3 smo stekli, da je kar pesek letel po zraku izpod nog. Ker sem takoj ostal zadaj za drugimi, sploh nisem hotel dalje teči, ampak sem se lepo počasi vrnil v senco za drvarnico in gledal, kako so drugi tekli. Prvi je pritekel nazaj Jud, ki je bil suh kot trska, noge je pa imel dolge kot dalmatinski pajek. On je dobil prvo darilo, škatlo cigaret, ali bil je že ves moker in upehan. Tako so tudi drugi vsi upehani pritekli drug za drugim nazaj. Takoj smo se spustili drugič v tek. Spet nisem hotel daleč teči, ker sem videl, da ne bom prvi, ali tudi drugih je več kot polovica kmalu zaostala, ker so bili preveč upehani. Ko so tudi tisti, ki so tekli na cilj, pritekli nazaj, so se tretjič postavili v vrsto. Vsi so že pihali in dihali kot razbit kovaški meh, samo jaz sem bil še popolnoma čil, ker nobenkrat nisem tekel. Naprtili smo tornistre, prevezali in zapeli si jermene, in na tri je vsak skočil, kot da bi mu kdo eno s palico primazal po zadnji plati; ker so bili pa fantje že od prej utrujeni in je povrhu še oprema težka, so kmalu opešali. Na polovico pota do cilja nas je teklo še pet. Proti cilju sva tekla samo še tisti dolgonogi Jud in jaz. Jud je bil vedno dva do tri korake pred menoj. Že blizu cilja pa se zavali Jud v pesek in ne vstane. Še nekaj korakov in bil sem na cilju; obrnem se in tečem počasi nazaj. Dva sta še prisopihala na cilj in tekla nazaj, ker pa sta videla, da me več ne dohitita, sta ostala zadaj. Tako sem dobil tretje darilo, mali in veliki sodček piva, pa ne zato, ker bi bil morebiti najhitrejši, ampak zato, ker nisem prej letal sem in tja in se nisem prej upehal. Poročnik je bil zelo vesel, ker je njegov vod dobil največje darilo, in njegova Mici mi je dala škatlo finih cigaret. S poročnikom je večkrat prišla k nam v vojašnico. Bila je dobro dekle in je zelo rada poslušala, kadar smo zapeli. Postavili smo oba sodčka pod lipo in pili in peli, dokler je bilo kaj v sodčkih. Tako so nam veselo potekali zadnji dnevi v Ljubljani, dokler ni prišla brzojavka, da čez tri dni odrinemo na fronto. Takrat so pa že začeli nekateri bolj zamišljeno in s povešenimi glavami hoditi okoli. Drugi so pa še bolj pili kot prej. Tisti dan, ko je prišla brzojavka, sem tudi jaz precej časa pil v mestu in pozno je že bilo, ko sem prišel do vojašnice. Ravno sem krenil proti vratom, ko zaslišim ob Ljubljanici žensko vpitje. Hitro stopim pogledat, kaj da je. Na bregu Ljubljanice so stali trije ali štirje vojaki in se smejali na ves glas. Spodaj, niže od njih, pa se je kobacala neka ženska iz vode. Ko stopim bliže, spoznam vojake, vsi so bili od naše stotnije in vsi lumpje prve vrste. Iz njihovega govorjenja sem takoj zvedel, kaj se je zgodilo, da so namreč oni vrgli to žensko v vodo. Bilo pa je tako: fantje (med njimi sta bila tudi dva oženjena) so se bali iti na fronto; zato so iztaknili nekje v mestu dve okuženi prostitutki in ju povabili s seboj. Potem so hodili vsi vsak večer v drvarnico zadaj. Nekateri so jih pa opazovali in kmalu smo zvedeli, kaj se vsak večer dogaja v drvarnici. Tja sta namreč prišli vsak večer tisti dve kurbi, vsaka s svojim čankarjem, in sta prodajali svoje okuženo telo. Vojaki pa, ki so hodili z njima občevat, so se hoteli okužiti, da bi ostali v bolnišnici in jim ne bi bilo treba iti na fronto. Toda bilo je že prepozno; mogoče, da je bil že kdo od njih okužen, ali nobenemu se bolezen še ni poznala tako, da bi šel v bolnišnico. Zato so sklenili, da obe prostitutki vržejo v vodo; in res so eno vrgli, druga jim je pa prej ušla. Jaz sem po naključju naletel na to drugo in videl, da se je tudi ta srečno izvlekla iz Ljubljanice. Ko je prišla iz vode, se ni ozrla ne na desno ne na levo, ampak mokra in na pol naga, kot je bila, jo je ucvrla, kar so jo noge nesle, in kmalu je izginila v noč. Izmed vojakov pa je šel eden v drvarnico, prinesel obleko, ki sta jo prej oni dve vlačugi slekli, in še to zmetal v vodo. Prišel je zadnji dan, zvečer ob šesti uri bi se morali odpeljati. Bila je ravno nedelja in iz vseh krajev Kranjske so vreli ljudje v Ljubljano, tri dni prej smo namreč zvedeli, kdaj odidemo, zato je skoraj vsakdo pisal domov, naj domači pridejo ta in ta dan, da se še enkrat vidijo. Jaz nisem pisal nikamor, nisem hotel še enkrat gledati solz, ki niso nič pomagale. Že zgodaj zjutraj je bilo pred vojašnico polno ljudstva. Toda do opoldne niso nikogar pustili ne ven in ne noter. Celo dopoldne so vpili in se pogovarjali skozi okna: ta je klical očeta, ko ga je zagledal spodaj, drugi sestro, brata, tretji ženo, četrti svojo Micko, skratka, bila je prava pravcata babilonska zmešnjava. Vse to poslušati sem se že naveličal, zato sem šel v kantino in lepo počasi pil.

(Leopold Vadnjal, Zapiski vojaka: 1914–1921, Borec, Ljubljana 1989)