Ni še minilo osem let, odkar je bil po dolgih letih prerekanj dokončan povsem nov poslovilni objekt (mrliška vežica) na borovniškem pokopališču. Kot bi bilo včeraj, mi odzvanjajo besede tedanjega župana, čemu sredi že tako malo uporabne ravne strehe zeva velika luknja. Tako naj bi si arhitektka zamislila prehod duš proti nebu. In da o namestitvi kakšnega pleksi stekla ne želi niti slišati. Pri tem je ostalo in borovniški pogrebci so se poslej v primeru slabega vremena pač stisnili v zavetrni kot ali pod streho odprli dežnike. Zadnje čase pa je opaziti še neko do sedaj nerazkrito skrivnost »nove« vežice. Majhne luknjice, ki se pokažejo zgolj na tiste dni, ko duše, kot ponavadi, letijo v nebo, voda pa z njega na zemljo. No, v tem primeru skozi luknjice v strehi naravnost v opaž. Ta je na nekaj mestih prav nesramno zazehal in nam navadnim smrtnikom razkril sito, skozi katero se morebiti sejejo tiste, bolj problematične duše. Saj še pomnite tisto o kameli, bogatašu in šivankinem ušesu? Upam, da po tem prispevku na občini ne bodo predolgo sejali in kar se da hitro po lestvi, ki ne rabi biti Jakobova, na streho poslali kakega krovca preverit, ali je sito skladno z arhitekturnimi načrti. Opaž morebiti res ni težak, a ne vem, če ne bi revež, ki bi mu po nesreči zgrmel na glavo prav sredi pogreba, od samega strahu spustil duše naravnost skozi portal v strehi.

Damjan Debevec, foto: DD