Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

Pokopali smo jih

9. oktobra 2016 se je sklenila kalvarija 28 žrtev iz Krimske jame. K večnemu počitku v posvečeni zemlji na pokopališču cerkve sv. Jerneja v Begunjah pri Cerknici jih je pospremila večstoglava množica, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in ljubljanski nadškof dr. Anton Stres.
Potujoča razstava o Krimski jami

Pred pogrebom žrtev iz Krimske jame so Begunjci v svojem kulturnem centru pripravili odmevno srečanje z naslovom Je skrivnost Krimske jame res razkrita? Na vprašanje so skušali odgovoriti dr. Jože Možina, dr. Janez Juhant, dr. Anton Velušček, dr. Andrej Mihevc, dr. Stane Granda, mag. Stane Okoliš, Damjan Debevec in Martina Kocmur. Sočasno je bila v spodnjih prostorih odprta razstava Vsako noč je požrla koga iz naših krajev, ki je nastala pod taktirko arheologa dr. Veluščka. Krimska jama je na njej obdelana speleološko in zgodovinsko, predstavljeni so antropološki in arheološki izsledki ter tudi postopek izkopa žrtev. V vitrinah pa si je moč ogledati redke najdbe osebnih predmetov iz jame in tudi »prstne odtise« morilcev. Povzetek razstave je izšel v obliki priložnostne zloženke. Razstava naj bi potovala, med drugim tudi v Borovnico, zato obširneje o njej tedaj.

 

Vrhovi Cerkve in države pri pokopu žrtev

Nedeljskemu pogrebu posmrtnih ostankov 29 žrtev (28 iz Krimske jame in ene iz jame pri Rotovi skalci) je prisostvovalo na stotine ljudi, med njimi so bili tudi nadškof dr. Anton Stres, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, župan Občine Borovnica Bojan Čebela, podžupan Občine Cerknica Marko Kranjc, dekan Maks Ipavec, številni duhovniki cerkniške dekanije, sosednjih župnij in od drugod, vrsta državnih poslancev, občinskih svetnikov itd. Svečanost se je začela v farni cerkvi sv. Jerneja, kjer so na prostoru pred oltarjem stale tri krste. Večji dve sta bili za odrasle osebe, manjša med njima, nedolžno bela, pa je bila namenjena otrokom in mladoletnikom.

 

»Jama molka, laži in krivičnih obsodb«

»Rečemo lahko, da je tudi žrtve iz Krimske jame Jezus priklical iz groba in to ne po štirih dneh, ampak po več kot 70 letih. Kajti jama, v katero so jih njihovi ubijalci zmetali in nato zasuli ter onečastili, ni samo fizična, zemeljska jama, ki se imenuje Krimska, ampak je to bila hkrati tudi jama in tema molka ali pa laži in krivičnih obsodb. Krivci so načrtovali, da ta zločin, kakor tisoči drugih, ne bo nikoli prišel na dan. In vendar so tudi iz te jame krivičnih obtožb in strahu pred resnico žrtve zločinov prišle v svetlobo belega dne, da jih lahko danes z vsem spoštovanjem pred nečloveškim trpljenjem in kruto smrtjo položimo k večnemu počitku v tej blagoslovljeni zemlji begunjskega pokopališča, kjer bodo njihovi posmrtni ostanki čakali na slavo vstajenja. Do neke mere so že vstale. Vstale so iz jame molka in krivice in se skupaj z drugimi več deset tisoči žrtev komunističnega revolucionarnega medvojnega in povojnega nasilja umestile v naš zgodovinski spomin. Odslej jih ne bo več mogoče ne prezreti in ne prezirati. Poslednje vstajenje in dokončna poprava krivice pa bo na novem nebu in novi zemlji, ki bo vzpostavljena v božji svetosti, usmiljenju in ljubezni,« je v pridigi poudaril dr. Stres. Dodal je: »Najprej smo zgroženi nad strahotnim trpljenjem, telesnim in duševnim, ki so ga morali ti naši bratje in sestre pretrpeti, preden se je ustavilo njihovo srce. Mnogi so gotovo umirali dolge ure in mogoče celo dneve. Naša domišljija je na srečo preslabotna, da bi si lahko predstavljali, kaj se je dogajalo, koliko trpljenja, bolečin, žalosti in obupa so morali preboleti in prestati, preden jih je smrt odrešila trpljenja in so postali deležni tiste Jezusove obljube, ko je rekel: blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« Po veličastnem obredu z angelskim petjem se je žalostna procesija s krstami in svojci na čelu počasi odpravila iz cerkve. Sicer mrko jesensko nebo se je v trenutku prihoda bele krste skozi cerkvena vrata razprlo in posijalo je sonce, »milo in toplo, kakor sam božji blagoslov«.

 

»Nikoli več se ne sme zgoditi, da bi se sovražili«

Pri grobu, v soseski s spomenikom padlim v prvi svetovni vojni, je spregovorila pravnukinja ene od žrtev, Petra Dolšak: »V mesecu juniju 1942 je oče dobil poziv, da mora takoj v vas Begunje, kjer potrebujejo dodatno pomoč pri čevljarskih opravilih v čevljarski delavnici. Oče se je zato s kolesom brez obotavljanja odzval pozivu in odšel. To je bil moj zadnji spomin na njega, od takrat naprej ga nisem nikoli več videla, odpeljan je bil namreč na svojo zadnjo pot v Krimsko jamo. Čez 14 dni je moja družina dobila ponovno poziv, da se mora mama nemudoma zglasiti v vasi Otave, saj naj bi oče potreboval nekatere stvari. Ker je bila mama ravno takrat bolna, so se očetu naproti odpravile njene sestre, torej moje tete, ki pa jih je doletela enaka usoda kot mojega očeta prej. Čez leto dni je bila na vrsti tudi moja mama, ki se ni mogla rešiti krutemu in nemoralnemu nasilju, ki je takrat vladalo na Notranjskem. Tako sem ostala sama, brez mame in očeta, brez družine, brez mirnega in spokojnega otroštva. Le Bogu sem lahko hvaležna, da je skozi moja otroška in najstniška leta skrbela zame moja stara mama, ki sem ji še danes iz dna srca hvaležna za vso njeno dobroto. Takratnim političnim oblastem ni bilo dovolj, do so mi vzeli najbližje, čez čas so nam vzeli tudi naše njive. Dogodki iz leta 1942 in 1943 so močno zaznamovali moje življenje, odvzeli so mi dostojanstvo in mi vcepili velik strah pred smrtjo. To je osebna zgodba moje stare mame in je ena izmed zgodb družine, ki jo je zaznamovala Krimska jama in hrepeni po zadovoljitvi osnovne človekove pravice po življenju oziroma po dostojnem krščanskem pogrebu. Danes, po več kot 70 letih je prišel čas, da žrtve Krimske jame spregovorijo in si zaslužijo večni počitek v miru in spravi. Naslednji korak, ki je potreben na tej poti, je identifikacija in pogreb v domačem grobu. Krivice, ki je bila takrat storjena, ne moremo nikoli poravnati, lahko pa poskrbimo, da njihove zgodbe oživijo in opozorimo na nasilje in poboje, ki se je dogajalo v času med drugo svetovno vojno na Notranjskem. Za zdravo rast naroda je resnica zelo pomembna in jo moramo izpričevati.« Nato so bile nesrečne žrtve Krimske jame po sedmih desetletjih vendarle položene v posvečeno zemljo. Nekatere bodo verjetno po pozitivno opravljeni DNK-identifikaciji pozneje sicer prenesli v domače grobove, a za večino bo skrbno urejeni skupni grob zadnje počivališče, je potrdil tudi predsednik vladne komisije dr. Jože Dežman.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je s svojo prisotnostjo poudaril nedvoumno zgodovinsko pomembnost tega dogodka za slovenski narod, pa je prisotnim medijem o prekopu žrtev iz množičnih morišč dejal: »Prav mogoče in verjamem, da imamo v teh dneh in tednih ljudje različna stališča tudi do tega, ampak če želimo imeti odprto družbo in eno domovino, potem moramo prenesti tudi te morebitne razlike, živeti v sožitju in zlasti storiti vse, da se nikoli več ne bi zgodilo, da bi se sovražili.«

 

Damjan Debevec, foto: FK, STA

Oglejte si tudi