Borovniški planinci smo se novembra odpeljali na Pokojišče raziskovat bližnjo okolico. Slabo vreme nas tokrat ni motilo, saj smo se podali kar pod zemljo. Sredi gozda v manjši vrtači nas je jama Košelevka skozi mogočni skalni portal sprejela v svojo notranjost. V  letu 1943 je dajala zavetje Dolomitski četi. Z lučkami smo si osvetljevali dokaj strm spust. Prav s sredine stropa je visel kapnik v obliki ogromnega lestenca. Kmalu smo opazili majcene netopirje in se trudili, da jih ne bi preveč vznemirili. Po rovu smo se rahlo spuščali v levo. Več previdnosti je bilo potrebne ob globokem breznu. V njegovo notranjost je bila potisnjena lesena lestev, ki je služila raziskovanju. Z malce plezanja smo se povzpeli v čudovito dvorano, ki jo krasijo lepo oblikovani kapniki, zavesice … ponvice, kjer se po kapljicah zbira voda. Vso lepoto in krasoto uničujejo le imena prednamcev, ki so kot stigme zarezana v stvaritve narave. Njihovi zapisi segajo že v leto 1919. Čakal nas je še krajši spust čez skalne ovire do dna 130 metrov dolge in 42 metrov globoke jame. Stene so prekrivale kapljice, kot bi bile posute z drobnimi kristalčki. Izstopala je stena z »orglami« in bleščeče belimi kapniki. Pa majceni bazenčki, v katere se je po kapljicah zbirala kristalno čista voda. Tudi tokrat smo za trenutek ugasnili lučke in v črni temi poslušali tišino in zamolklo kapljanje. Počasi smo vrnili v beli dan. Nad izhodom smo pomalicali in sklenili, da poiščemo še Hrencovo jamo, ki je v bližini. Z roba smo opazili s trhlimi debli zasut vhod. No, to pa bi bil že težji podvig, pravšnji za izkušene jamarje. Čakala nas je le še vrnitev do avtomobilov, ki je ob prijetnem klepetu prav hitro minil. Upamo, da se bo sončku v slabem mesecu dni le uspelo prebiti skozi težke, sive oblake. 

Za MO PD Borovnica Tatjana Pečlin