Labodnica leži na slovensko-italijanski meji pri vasi Trebče. Na to so nas opozarjali mejni kamni, kjer smo parkirali. Na dnu jame pri globini 329 m teče reka Reka, ki je bila mikavna za mesto Trst. To se je v 19. stoletju hitro širilo. Posledično so se povečevale potrebe po pitni vodi in z Labodnico, ki leži nad Trstom, so želeli zadostiti njihovi potrebi. Dobro je kazalo, jama je šibala – kot jamarji radi rečemo, če se pokaže globinski potencial. Vendar so na koncu ugotovili, da bi bila distribucija vode do uporabnika predraga ...

Čeprav so vodni projekt opustili, je jama ostala. Danes je opremljena z železnimi lestvicami, odprta pa je vsako prvo nedeljo za prave jamarje in jamarje po duši. Vsakdo je dobrodošel, če se seveda ne boji globine in je v dobri psihofizični kondiciji. Znanje vrvne tehnike ni potrebno, obiskovalci potrebujejo le samovarovalni komplet za v hribe.  

Nas je pričakal član tržaškega jamarskega kluba Claudio Bratos, s katerim naše društvo prijateljuje že dolgo. Prav zaradi takšnih prijetnih vez in poznanstev smo imeli ta privilegij, da smo si jamo ogledali sami, saj se kot jamarji ne znajdemo v gneči drenjajočih turistov.

Na samem pričetku akcije smo se počutili kot v hribih. Ob osvojitvi gore se veličastno vpišeš v vpisno knjigo, navedeš kraj, društvo ... Podobno vpisno proceduro smo opravili pri skrbniku jame, v njegovem raziskovalnem speleološkem ateljeju. Celo morali smo se vpisati, sicer nam ne bi odobril vhoda.

Ko smo prispeli do jame se je, tako nam začetnikom kot prekaljenim jamarskim mačkom, zdelo kar malo čudno, ker na vrhu jame stoji hiška. Navadno je treba zavrtati fikse ali napeljati vrv vsaj okoli kakšnega drevesa ... Tu pa ključ vtakneš v ključavnico, stopiš na ploščice in že si v dnevni sobi. No, malo heca: nato smo šele prišli do vhodne luknje v brezno in uživanje se je pričelo.

Sledil je strm spust s površine navpično navzdol. S 341 m nadmorske višine smo v dobri uri premagali približno 330 višincev in tako prišli do reke Reke na okoli 12 m nadmorske višine. No, dejanska višina se precej spreminja, saj se nivo reke hitro dvigne ob obilnem deževju. Tako kot je bolje, da te ni v gorah, ko pride huda ura, je v jamah podobno. Po besedah Claudia se zaradi vzgona vrat hiške nad jamo sploh ne da odpreti, ko reka tam spodaj na dnu jame narašča. Pri nas te bojazni ni bilo, saj so se padavine na koncu novembra že umirile in se je nivo začel počasi nižati.

Vsi smo bili v tej svojevrstni Labodnici prvič, zato je bila izkušnja vsekakor nepozabna prav za vse. Trije pa smo dosegli oz. presegli osebni globinski rekord. Debelih minus 300 metrov ni kar tako, zato razlogov za veselje ni primanjkovalo.

Jama Labodnica je neturistična jama, v kateri pa se odvija jamski turizem vsako prvo nedeljo. Tu namreč ni udobnih stopnic ali hitrih vlakcev, ampak le ozke navpične jeklene lestvice. Zato tudi ni organiziranih vodenih ogledov. Obisk se priporoča le tistim z malo poguma. Dobro je imeti vsaj nekaj izkušenj z zavarovanimi plezalnimi potmi v gorah.  

Za JK Borovnica Janez Mevec