Da si lahko predsednik lovske skupnosti, ki je namenoma poimenovana kot družina in ne društvo, te mora to veseliti, poznati moraš okoliščine, vedeti zakaj se gre, poslušati ljudi in seveda, potreben je čas. Po kar nekaj letih predsedovanja Lovski družini Borovnica, to štafeto zdaj Jože Korošec predaja sveži krvi, če se lahko izrazimo bolj po »lovsko«. Glavni lovec na vasi oz. starešina je postal Zoran Subotić, naloge gospodarja pa prevzema Urban Košir. Da bi razsvetlili kakšno je pravzaprav delo lovskega predsednika, kaj vse se skriva v ozadju, kako je s problematiko divjadi v naših koncih in kaj je tako navdušujočega v tem načinu življenja, smo po izteku mandata za pogovor poprosili Jožeta Korošca.

Jože, kakšni so tvoji začetki v lovstvu? Kdo te je nad njim navdušil?

Navdušili so me oče, stari oče in bratranec, ki so bili lovci in v okviru tega sem že od malih nog vedel, kako to gre. Doma je bil to stil življenja, doma se je ogromno govorilo in delalo v okviru lovstva, pri nas so se zbirali lovski prijatelji, reševala se je marsikatera problematika. Potem sem si ustvaril družino in ko mi je začel ostajati čas, sem se vpisal v lovsko družino. Leta 1994 sem se vpisal kot pripravnik. 
 

V teh dneh si v Lovski družini Borovnica predal štafeto predsedovanja. V kakšni kondiciji zapuščaš ta položaj? Katere so tiste stvari, ki bi jih izpostavil v svojem 10-letnem delu?

Starešina oz. predsednik sem bil dva mandata, torej 10 let zaporedoma, tako da imam kar nekaj izkušenj. Lovska družina je v izredno dobri kondiciji, tako v finančnem kot v operativnem smislu. Kot največji poudarek pri svojem delu bi izpostavil to, da se je v tem času lovska družina izredno pomladila. Pri drugih družinah v okolici je povprečna starost precej visoka. Delo z mladimi si štejem kot zaslugo, ni vse tako »zategnjeno« in vse samo v sklopu lovstva, ampak je tudi druženje in mladi so to prepoznali.
 

Kaj pa ti ni uspelo uresničiti, kaj je še tisto, kar novega predsednika še čaka?

Preurediti lovski dom. Ko smo ga dobili, smo najprej uredili zemljišče okoli njega, fasado, delno tudi notranjost in hladilnico, nismo pa uspeli urediti sanitarij in sobe za goste. To čaka novega predsednika, prav tako delo z mladimi.
 

S kakšnimi ovirami pa se srečuje predsednik lovskega društva? Verjetno ne zmanjka dela z birokracijo, pravili, zakoni …

To je kompleksno delo. Prišlo je tako daleč, da je to že malo podjetje, odgovarjaš popolnoma za vse. S tem, da ima lovski del gospodar, starešina pa društveni del. Sem spada delo s člani, sama organizacija dela, društvena dejavnost. Moramo biti vključeni tudi v družbeno življenje občine, v Lovsko zvezo Slovenije, … Razpeti smo na vse strani. Pa seveda vse aktualne zadeve. Ko nastane škoda zaradi divjadi in zveri, je treba urediti stvari, če pride kakršnakoli nesreča ali prijave lovskega inšpektorja, dela res ne zmanjka. Dnevno sta gotovo dva klica v povezavi z lovstvom. Birokracija pa je iz leta v leto vse bolj zapletena. Lovska zveza je sicer izredno dobro urejena in naš lov je dobro organiziran, tako da nam to zavidajo tudi evropske zveze. Da pa je pogled na lovca v družbi tak kot je, pa so krivi posamezniki. Nikoli ne rečejo, to je naredil »Miha«, ampak lovci. A zagotavljam, da so v veliki večini lovci ljudje z veliko začetnico. 
 

Kako bi opisal sodelovanje z občino?

V vseh mojih mandatih smo korektno sodelovali. Vedno smo dobili podporo, karkoli smo si zamislili, tako pri ureditvi prostora, asfaltiranju okolice lovskega doma, pri urejanju priključkov … Sodelovali smo tudi pri vseh čistilnih akcijah in Dnevu borovnic. Tudi mi dajemo na razpolago svoje prostore za volišče, tako da se aktivno vključujemo tudi v ta del. 
 

Če človeku omeniš lovca, lovstvo, je gotovo njegova prva asociacija puška, lov, … Pa ne gre samo za to, kajne? Kaj vse član zelene bratovščine počne?

Lovec danes ne opravlja samo lova, pravzaprav je to čisto zadnje. Vse prej je biti tovariš, kolega, dober človek, sam lov pa se izvaja na koncu. Lovec postaneš tako, da se včlaniš v družino, potem si leto dni pripravnik, tam opraviš družinski izpit, na Lovski zvezi pa še lovski izpit. In takrat se šele začne pravi lov. Pri praktičnem delu je približno sto ur dela, teoretičen del zajema zakonodajo, biotehnična dela, anatomijo divjadi, gospodarjenje z divjadjo, odnose z javnostjo, kmeti, ocenjevanje škod… Skratka, biti lovec danes, ni tako enostavno kot se mogoče zdi na prvi pogled. 
 

Kako si zadovoljen z aktivnostjo članov? Ima lovstvo prihodnost v Borovnici?

Naše društvo ima naziv družina, zato so tudi odnosi pri nas drugačni. Vsak ve za vsakega, kaj počne in se pomaga. Imamo 69 članov, od tega je aktivnih približno 30-40 članov, nekateri so občasno, potem pa so še podporni člani, ki so svoje že naredili, a se še vedno čutijo pripadne društvu.

Mislim, da ima lovstvo v Borovnici prihodnost. Društvo se je precej pomladilo in zdajšnje vodstvo so prevzeli mladi, stari do 35 let. Tudi sam sem bil toliko star, ko sem prevzel družino. Se pa zdaj ne ve, kako se bo v prihodnosti na državni ravni obrnilo vse skupaj, upam da bo lovstvo ostalo v takšni organizaciji kot je zdaj. Če se bo karkoli spremenilo, ne bo več takšnega zanimanja.
 

Kako ocenjuješ odnose med kmeti in lovci?

Na zadovoljivi ravni. Pravila igre so jasna. Če divjad stori škodo, smo lovci dolžni poravnati škodo. Seveda, če kmetje spoštujejo pravilo, da imajo pravilno zavarovan pridelek. Ločiti pa moramo tudi lovno in nelovno površino, tako da se točno ve, kje je kdo pristojen poračunavati škodo. Je pa tako, da ker so kmetje lastniki površin, po kateri se divjad giblje in pase, se vsaka naša aktivnost ne sme izvajati brez kmetov in vseh drugih akterjev v prostoru. Letno naša lovska družina obravnava 10-20 škodnih primerov. Skušamo iti naproti kmetom, da se v pogovoru z vsakim lastnikom posebej dogovorimo o poravnavi škode. 
 

So kmetje razumljivi v tem pogledu?

Tako kot pri vsaki stvari. V veliki večini zmeraj najdemo stično točko, najde pa se kakšen posameznik, s katerim se ne da nič dogovoriti, potem pa moramo to reševati na pristojnih službah, žal tudi na sodiščih. Imamo pa to srečo, da je predstavnik Zavoda za gozdove tudi naš član, ki korektno ocenjuje škodne dogodke. 
 

Še malo se dotakniva aktualne problematike glede divjadi. Ta se je v zadnjih letih tako namnožila, da povzroča res veliko slabe volje med kmeti in občani. Kaj neka lovska družina v Borovnici sploh lahko stori glede tega? Verjetno ne morete kar »pospraviti« divjadi, kot bi si želel marsikateri kmet…

Res je, divjad se je v zadnjih letih močno namnožila. Je pa tako, da to intervalno narašča in pada. Leta 1991 je bila številčnost približno taka kot je zdaj, 1999 je padla za 70%, zdaj je pa spet naraslo in počasi računamo, da bo do leta 2025 spet počasi padla. Dejstvo pa je, da ima divjad idealne pogoje, saj so zime mile in žival lepše prezimi. Tudi zveri so na obronkih in divjad je postala »vaška«, ker se med človekom počuti najbolj varnega. Če gre na hrib, je na voljo volku, če pa je v dolini, kamor volk ne pride, je na varnem. Mi vsako leto zaprosimo za dodaten odstrel, plus tega imamo dovoljeno toleranco za 15%, tako da na koncu odstrelimo 115% dovoljenega in aktivno rešujemo ta problem. Jelenjad se v zimskem času zadržuje pri nas, v poletnem času pa se razprši še na območja LD Rakitna in LD Begnje. Pri nas so ugodna zimovališča, ker so travniki bogati in ima jelenjad tukaj idealne razmere. Zato je v zimskem času videti velike trope. Na to opozarjamo tudi naše nadrejene in zmeraj prosimo za dodaten odstrel, a ne naletimo vedno na odobravanje.
 

Zakaj, so tu v igri lobiji, aktivisti, kdo?

To je čisto enostavno. Izvzem divjadi je v 10 letnih gozdno gospodarskih načrtih in v okviru tega se je treba tega držati. Potem so pa še lovsko opravljalska območja, kjer se dogovorimo, kako bomo to razdelili. Iz leta v leto se nam povečuje številka, a očitno ne dovolj. Vsako leto približno za 10-15 osebkov. Trenutno je odvzem za 70 kosov za lovišče veliko 4.000 hektarjev.
 

Najbolj izpostavljen in problematičen del Borovnice?

Gotovo so to Koti, ker je jelenjadi ogromno. Barje ni več tako zanimivo, kot je bilo pred uvedbo kmetijskih subvencij. Ko so se te uvedle, se je kultura obdelave na barju spremenila in iz grmičevja je nastala kulturno kmetijska krajina, kar ni dobro za gojitev divjadi. Mala divjad nima kritja, tako da se je lovska družina aktivno vključila v reševanje problematike z nabavo njiv oz. travnikov, ki jih pusti v zaraščanju, da imajo vsaj malo naravnega kritja. Ravno tako smo na Srebotničku kupili travnik, kjer lahko krmimo divjad in tako jih lahko v zimskem času s tem zadržujemo tam. Skušamo jih krmiti tako, da naredimo čim manj škode tako na travinju kot na gozdnih površinah.
 

Pa zveri? Borovnica jo je, glede na nekatere sosednje občine, zaenkrat še kar dobro odnesla. Lansko leto poleti skoraj ni minilo dneva o poročanju napadov volkov in medvedov…

Trenutna številčnost medvedov pri nas je med 10 do 15, trop volkov pa migrira. Po poročanju ljudi, ki se ukvarjajo s štetjem volkov, čez naše kraje migrirajo enkrat do dvakrat mesečno. Na relaciji Pokojišče – Rakitna ali obratno. Nazadnje je bil volk viden oz. povožen v Brezovici. Bilo je celo tako, da je bil zadet in ker ni mogel slediti tropu, so ga volkovi zadušili. Je bilo pa v preteklih letih kar nekaj klanja zveri, predvsem v Zabočevem in na Pakem. Včasih najdemo tudi kakšnega psa, ki je bil zadušen s strani volka, v samem lovišču so pokoli jelenjadi in srnjadi redni. Strinjam se, da mora biti biotska raznovrstnost, kar pa se zdaj dogaja z zvermi, mislim, da je stroki ušlo iz nadzora. Zveri je absolutno preveč. Vidimo, da lahko danes z zvermi upravlja kdor ima pet minut časa, če povem po domače, namesto, da bi to pustili stroki. Dokler je delo z zvermi koordinirala Lovska zveza, ni bilo težav. Situacija se je zadnje mesece umirila, ker je drobnica v hlevih. Zdaj na pomlad, ko bo spet na paši, bo gotovo spet kaos. 
 

Vemo, da jage povečini potekajo ob nedeljah, vstati je treba zgodaj zjutraj, več ur ponavadi pri miru čakati, biti tiho. Verjetno je tudi zaradi tega lovstvo v domeni moških. :) Kaj je v tem tako navdušujočega, da se človek odloči za lovstvo?

Dobra družba. Da bi bil samo zaradi lova ali veselja do orožja in divjadi, ne vidim tega razloga. Gre tudi za družbo, velik poudarek dajemo nelovski dejavnosti, društvenim odnosom in odnosom med lovci. Mladi se res dobro počutijo. Zanimiv je tudi »zadnji pogon«, kamor se povabi žene in partnerke, tako da se jim malo oddolžimo, ker so velikokrat same. Kar se pa tiče žensk v lovstvu. Tudi naša lovska družina jih ima in to kar štiri. Katarino, Jasmino, Barbaro in Petro. Smo veseli ženske družbe, lahko pa kar takoj povem, da jih ne izkoriščamo za pospravljanje lovskega doma, ker to delamo moški, ampak aktivno opravljajo lov.
 

Kakšna bo zdaj tvoja vloga v svetu lovstva?

S predsedovanjem sem prenehal, ker mi pravila igre to niso več dovoljevala. Lahko si dva mandata zaporedoma. Je pa prav, da se vrh družine zamenja, da pridejo novi obrazi, nove ideje. Za društvo je dobro, da se zamenjajo ljudje. Lahko rečem, da nismo delali slabo, lahko bi pa kakšno stvar naredili boljše. Seveda bomo pomagali mladim, sicer so pa zelo zagnani. 
 

Kaj bi zaželel novemu predsedniku?

Dobro delo z ljudmi in čim manj konfliktnih situacij. Poslušati ljudi in bo šlo. Že samo ime pove, da nismo društvo, ampak smo družina. Treba je strpno prenašati lovce, tako kot doma družinske člane. 
 

Katero gozdno žival bi izbral za svojo najljubšo?

Divjega prašiča in volka. Divji prašič je nočna žival, inteligentna in skrivnostna. Vsakič, ko misliš, da že vse veš o njemu, te ukani. Volk pa me navdušuje s svojim načinom življenja in hierarhijo.
 

Pa zaključiva z vašim lovskim pozdravom »dober pogled«. Kaj pravzaprav pomeni?

Ko gremo na lov, zmeraj lovcu zaželimo, naj dobro vidi, da bo videl divjad. Ker greš velikokrat na lov, pa ne vidiš nič. Nekateri imajo srečo, da zmeraj kaj vidijo, nekateri »zmeraj« in nekateri redko. In pravi lovec je tisti, ki vidi redko.
 

Na obrobju gozda, na zraku, se je v času epidemije z njim pogovarjal Rok Mihevc.