Korupcija, mit ali resničnost? Kako si se v svojem delu polotil te zahtevne tematike?
Kriminaliteta v Sloveniji (po različnih statističnih kazalnikih in raziskavah) od leta 2008 narašča. Izmed vseh oblik kriminala je še posebno v porastu korupcija, ki je usmerjena v korist nosilcev javnih pooblastil (uradnikov) ter ljudskih zaupanj (izvoljenih funkcionarjev). Omenjene rezultate sem neposredno in posredno potrdil z analitično raziskavo, točneje z analizo besedil in dokumentov (167 primerov korupcije v Sloveniji, ki sicer niso vsi nujno tudi kazniva dejanja, saj je definicija korupcije mnogo širša od določb Kazenskega zakonika; primere je identificirala in utemeljila Komisija za preprečevanje korupcije) ter z intervjuji (45 intervjujev s strokovno javnostjo – sodniki, policisti, tožilci, uslužbenci Komisije za preprečevanje korupcije, Varuha človekovih pravic in Računskega sodišča, raziskovalci oziroma profesorji z obravnavanega področja, politiki, novinarji in pripadniki nevladnih organizacij).
Si z rezultati raziskave potrdil ali ovrgel tezo o krepitvi korupcije pri nas?
Na podlagi omenjene analize sem ugotovil, da število prijav o korupciji ter odkritih in identificiranih koruptivnih ravnanj iz leta v leto strmo narašča. Razraščanje korupcijske epidemije se kaže v vsakoletnem povečanju števila kaznivih dejanj, ki jih obravnavata policija in tožilstvo, prejetih ovadbah zoper storilce korupcijskih ravnanj, ovadbah v delu na pristojnih državnih tožilstvih, obtožnih predlogih, neposrednih obtožbah in zahtevah za preiskave. Narašča pa tudi število prijav in identificiranih koruptivnih primerov s strani Komisije za preprečevanje korupcije.
Se pravi, da korupcija narašča. Kako učinkoviti pa smo v njenem zatiranju?
V svojem delu to obravnavam tako z vidika javnomnenjskih raziskav kot z vidika kritičnega in znatnega zmanjšanja števila obsodilnih, oprostilnih in zavrnilnih sodb s strani pristojnih sodišč. Medtem ko je bilo na tem področju leta 2005 dvanajst obsodilnih sodb, sta bili v letu 2011 le še dve! Omenjeno je javnost – po mnenju vprašanih znotraj doktorske raziskave – sprejela kot pomemben in skrb vzbujajoč signal, ki ga dajejo sama država in njene institucije, češ da se korupcija v Sloveniji v veliki meri izplača (se pravi: "stroški storitve" so manjši od pričakovane koristi, ki jo prinaša izvršitev korupcije).
Kje je po tvojem mnenju največ korupcije?
Glede na raziskavo sklepam, da je te največ na področju javnega sektorja, pri javnih naročilih, v upravnih postopkih, v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, pri postopkih razpolaganja s stvarnim premoženjem države in občin, v zdravstvu in farmaciji. Pri tem se kot storilci koruptivnih ravnanj najpogosteje pojavljajo javni uslužbenci in funkcionarji.
Kaj poganja koruptivno kulturo?
Iz rezultatov doktorskega dela izhaja, da je izboljšanje ekonomskega statusa oziroma pridobivanje koristi (torej pohlep) največji motiv in vzrok za nastanek korupcije v Sloveniji. Drugi najpogostejši vzrok so navade iz preteklosti, ko so ljudje v bivši Jugoslaviji iskali načine, kako zaobiti sistem in pravila igre (t. i. uporaba zvez in poznanstev med ljudmi je (bila) "normalen" način funkcioniranja in urejanja stvari). Tretji vzrok korupcije pa je sistemske narave, saj že sam sistem vpliva na njeno povečanje. Podobno je pri četrtem najpogostejšem vzroku – to je majhnost Slovenije.
Kako korupcija vpliva na stanje pravne države pri nas?
Na podlagi pridobljenih podatkov je ugotoviti, da je razmerje med korupcijo in pravno državo negativno, saj korupcija škodno in negativno vpliva na pravno državo (vladavino prava), in sicer prek lobiranja in koruptivnega sprejemanja zakonodaje, kršenja predpisov, tako, da ogroža enakopravno obravnavo vseh oseb ter spoštovanje načela vladavine prava (torej vezanosti izvršilne veje oblasti na zakon), povzroča nepopravljivo škodo ljudem, okolju in državam, razdira medčloveške odnose ter zaupanje ljudi v državo in njene formalne institucije. Na podlagi vseh virov raziskave (korupcijski primeri in mnenje respondentov) se je tako potrdilo, da korupcija negativno vpliva na pravno državo. Iz analitičnih podatkov izhaja, da so posledice korupcije v praksi dveh bistvenih vrst – to so neupravičene koristi na eni strani (torej pridobljene materialne ali finančne koristi – 75 %) ter na drugi strani škoda (škodni dogodek) za tretjo osebo. Oškodovanje se statistično gledano najbolj kaže v ogromnih stroških za proračun (ekonomski vidik), izgubi zaupanja ljudi v državne institucije in njihovo legitimno moč ter v oškodovanju bivalnega okolja (okolje in prostor).
Respondenti sicer menijo, da je Slovenija pravna država, vendar ta po njihovem mnenju ne deluje dobro. Problemi pravne države se kažejo predvsem pri njenem udejanjanju v praksi, kjer nastopi razkorak med normativnim in stvarnim – Ustava RS in Ustavno sodišče RS sta pravno-formalno zadostila vsem zahtevam po "idealni" pravni državi, vendar se ta v praksi ne izkazuje za popolnoma delujočo. To pa ni edina težava pravne države, iz raziskave jih izhaja še več, in sicer slaba zakonodaja in zakonodajni postopki, slab zgled najvišjih funkcionarjev – po mnenju respondentov so to predvsem politiki, neučinkovitost organov oziroma institucij in nezaupanje ljudi v državo. Nezaupanje se še povečuje in podkrepi z dejstvom, da največ koruptivnih ravnanj storijo ravno javni uslužbenci (70 % celotne populacije), med katerimi pa je najbolj problematična skupina posameznikov znotraj javnih zavodov. Po problematičnosti oziroma številčnosti pa so drugi po vrsti funkcionarji, ki s svojimi kršitvami predstavljajo petino vseh subjektov. Omenjeni so osnovni gradnik zidu, ki ne sme popuščati pri vdoru korupcije v javne institucije, v delo samega državnega aparata. Žal pa se v Sloveniji dogaja ravno to, kar nakazuje celo pojav sistemske korupcije oziroma ugrabljenost države, saj "elite" vodijo državo za svoje lastne interese.
Govoriš o izgubi zaupanja ljudi v elite, ki naj bi "ugrabile" državo, češ vsi "lopovi" se izmažejo. Kaj pa konkretni primer, ko je bil ljubljanski župan Zoran Janković kaznovan zaradi kršitve zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, vodja opozicije Janez Janša pa še nepravnomočno obsojen za korupcijo pri poslu z oklepniki patria, pa oba še vedno uživata neomajno podporo velikega števila volivk in volivcev, ki obenem dvomijo tako o dokazih kot o odločitvi sodišča? Kako to komentiraš?
Konkretnega primera iz službenih razlogov in nepravnomočnosti omenjene sodbe ne morem komentirati, lahko pa rečem, kot je bilo ugotovljeno tudi v doktorski raziskavi, da na ljudi (torej hkrati tudi na volivce) v največji meri vplivajo mediji in kakovost (ter resničnost) njihovih prispevkov. Poleg tega, kar je skupno vsem sodelujočim v doktorski raziskavi, se pojavlja različno razumevanje pravne države (torej tudi npr. delovanja pravosodnega sistema), predvsem v povezavi z lastnimi interesi (korist je premosorazmerna s pozitivnim mnenjem o delovanju pravne države), kar pa naj bi bilo najbolj značilno predvsem pri delovanju politikov in medijev. Pojem (pravne države) je tako pogosto zlorabljen – politiki namreč tedaj, ko se sistem ali zadeva razvija v smeri uresničitve in potrditve njihovih političnih (lastnih) interesov, menijo, da Slovenija je pravna država, če ni tako, pa pravne države po njihovem mnenju ni. V javnem govoru se torej lahko pojem pravne države uporabi tako kot medijski govor (upravljanje javnega mnenja) in kot politični govor za to, da se dosežejo partikularni (politični) interesi. S tem se ta pojem vse prevečkrat pojavlja v cinični obliki, pri čemer se ne zasledujejo cilji splošnega družbenega dobra.
Bi bilo korupcije manj in odnos državljanov do nje manj toleranten, če bi bil standard prebivalstva višji?
V kolikor mislite finančno stanje (torej finančni standard ljudi) – izboljšanje tega seveda lahko v določeni meri pripomore k zmanjševanju korupcije. Če govorite o etičnem standardu, pa lahko povem, da v Sloveniji močno primanjkuje etičnih standardov, ljudje pa s(m)o tega žal še vedno navajeni zaradi "navad iz preteklosti", tj. urejanja stvari po "balkansko", iskanja bližnjic in izogibanja zakonodaji.
Napoveduje se združevanje manjših občin in priključevanje k večjim. So po tvojih izkušnjah, kar se korupcije tiče, bolj na udaru manjše podeželske ali večje mestne občine?
Več ljudi je vključenih v odločanje, več je možnosti za korupcijo. Število občin je po mojem mnenju v Sloveniji vsaj 10-krat previsoko. Kakorkoli, da odgovorim na vaše vprašanje: ne moremo razlikovati med "manjšimi" in "večjimi" občinami glede stopnje korupcije. Glede na razmerje kršitev med državno oziroma lokalno ravnijo je ugotoviti, da je izjemno veliko kršitev na ravni lokalne samoupravne skupnosti, še posebej v zvezi z razpolaganjem s stvarnim premoženjem, znatno pogostejše kot na državni ravni pa so tudi kršitve določb o omejitvah poslovanja, ki občinam prepovedujejo oz. omejujejo poslovanje s podjetji v lasti občinskih funkcionarjev ali njihovih družinskih članov. Kot ugotavlja Komisija za preprečevanje korupcije in kot smo ugotavljali v raziskavi o neformalnih mrežah, gre za značilno okolje, kjer so še posebej, zaradi geografskih značilnosti (manjši skupni prostor), izpostavljene osebne povezave med ljudmi – in s tem tudi med lokalnimi oblastniki in funkcionarji (župani, podžupani, občinskimi svetniki). Prav tako gre za manjši nadzor in nezmožnost sankcioniranja (glede na določbe Kazenskega zakonika Republike Slovenije) kolektivnih organov (občinskega sveta, ki je edini organ odločanja v občini) za posamezna kazniva dejanja.
Kaj nam je storiti?
V doktorskem delu so bile identificirane nekatere rešitve, na primer: povečanje učinkovitosti delovanja represivnih in preventivnih institucij s povečanjem števila kadrov, izobraževanji in proračunom; vzpostavitev skupne mreže javnih baz, ki bi vključevala podatke iz AJPES-a, GViN-a, evidenco obsojenih oseb, evidenco policije in Komisije za preprečevanje korupcije, baze nepremičnin, zemljiško knjigo, Supervizor; povečanje proaktivnega delovanja organov odkrivanja, pregona in preventive; implementacija, nadgradnja ter posodobitev Akcijskega načrta o uresničevanju Resolucije o preprečevanju korupcije; vzpostavitev zakonodaje za področje javnih zavodov; vzpostavitev nadzornega mehanizma nad zakonodajnim postopkom (večja skrb za jasnost besedil, zakonitost postopkov (hitri in skrajšani postopki)), večja in obvezna vključenost javnosti v zakonodajni postopek, uvedba obveznega izogibanja nasprotja interesov tudi med poslanci; ciljno ozaveščanje in izobraževanje o korupciji ter boju proti njej; avtomatizacija javnih naročil (primer Bolgarije in Mehike); ustrezno izvrševanje oziroma implementacija zakonov v Sloveniji in drugo.
Meniš, da je bila poteza priključitve tožilstva k ministrstvu za notranje zadeve koristna, kar se tiče uspešnejšega pregona kaznivih dejanj s področja korupcije?
Vsaka tovrstna odločitev in zakonska sprememba lahko pomembno vpliva in prispeva k bolj ali manj učinkovitemu delovanju institucij pravne države ter neposredno vpliva na (ne)zaupanje javnosti v integriteto teh organov. Je pa treba poudariti, da se je državno tožilstvo z nastopom sedanje vlade preneslo nazaj pod resorno pristojnost ministrstva za pravosodje, s čimer je bilo stanje "sanirano".
Bi morali Komisijo za preprečevanje korupcije priključiti kakemu drugemu represivnemu organu "z zobmi", npr. NPU-ju, ali ji dati večja pooblastila?
Komisija za preprečevanje korupcije je in mora biti, že po mednarodnih zahtevah, samostojni in neodvisni preventivni državni organ – torej organ, ki ima mandat preprečevati korupcijo z mednarodno priporočenimi orodji, ki jih je Slovenija že v veliki meri implementirala s sprejetjem zakona o integriteti in preprečevanju korupcije v letu 2010. V veliki meri ima pooblastil dovolj, nekatera so sicer premalo zakonsko izpopolnjena, sicer pa bi bilo treba predvsem povečati število nadzornikov (zaposlenih na KPK) in proračun, saj s trenutnim številom ljudi ne moremo učinkovitejše uresničevati svojega mandata.
Recimo, da te jutri postavijo na čelo KPK. Šah mat je možen v treh potezah. S katerimi tremi potezami bi ti matiral "skorumpirano slovensko elito"?
Ob tako omejenem proračunu je možnosti malo, a naj vseeno odgovorim na vaše vprašanje. Poteze bi bile: a) uvedba IT-tehnologij za večjo avtomatizacijo zaznave kršitev (računalniška podpora), podobno kot npr. pri Supervizorju, b) povečanje in usmeritev razpoložljivih sredstev ter energije k implementaciji zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ter najbolj problematičnim področjem, npr. javnim naročilom, ter c) ciljno ozaveščanje in izobraževanje ljudi o škodljivosti korupcije.
Pogovarjal se je Damjan Debevec
