Dotakniva se najprej zadnjih aktualnih dogajanj glede opredeljevanja pri novi zdravnici, kako vi gledate na vse skupaj?
Glede na pomanjkanje zdravnikov v osnovnem zdravstvu sem vesela, da je pričela z delom nova zdravnica, ki je tudi prevzela vso zdravstveno dokumentacijo naših pacientov. Žal pa dosedanja zakonodaja še ne dopušča, da bi bili tudi pacienti avtomatično opredeljeni k njej, čeprav mislim, da je ravno primer Borovnice sprožil razprave, da bi v prihodnje našli tudi sistemsko rešitev. Ponosna sem na vse Borovničanke in Borovničane, ki so si vzeli čas in s strpnostjo čakali v vrsti, da so lahko podpisali izbiro nove zdravnice, čeprav je bila moja želja ves čas, da bi bili vsi avtomatsko sprejeti.
Kako se je začela vaša zdravniška pot? Kdaj ste vedeli, da boste nekoč zdravnica? So bile to že vaše otroške sanje ali je ta odločitev dozorela kasneje? Kateri je bil tisti odločilni trenutek?
Vedno sem se rada učila, zato sem po končani osnovni šoli nadaljevala šolanje na Gimnaziji Poljane v Ljubljani. Izhajam iz kmečke družine iz vasi Sneberje pri Ljubljani, zato mi je bila narava vedno blizu in sem razmišljala o poklicu s področja naravoslovja. V drugi polovici srednje šole sem si čedalje bolj želela, da bi pomagala soljudem pri zdravstvenih težavah. Zdelo se mi je, da je to poslanstvo, ki me bo najbolj osrečilo. Po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu sem se leta 1979 vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, kjer sem diplomirala leta 1985.
Kakšna je bila vaša poklicna pot? Kdaj ste se zaposlili v Borovnici?
Po opravljenem strokovnem izpitu sem enoletno pripravništvo opravljala v ZD Ljubljana v Enoti osnovnega zdravstvenega varstva Moste – Polje. Leta 1987 sem se za določen čas zaposlila v ZD Ljubljana v Enoti osnovnega zdravstvenega varstva Center, kjer sem s prekinitvami zaradi dveh porodniških dopustov delala do začetka leta 1991. V letu 1991 sem bila kratek čas honorarno zaposlena na tedanjem Univerzitetnem zavodu za zdravstveno in socialno varstvo na Trubarjevi cesti v Ljubljani.
Po rojstvu tretjega otroka sem se 1.7.1993 zaposlila v ZD Vrhnika in sem od takrat dalje ves čas delala v Zdravstveni postaji Borovnica. V decembru 1996 mi je bila odobrena specializacija iz splošne medicine, ki sem jo zaključila 24.10. 2000.
Kaj vse je obsegalo vaše delo?
Vedno sem si želela delati le v splošni medicini in ta želja se mi je izpolnila. Naša ambulanta je izvajala zdravstveno varstvo odraslih in kurativo otrok. Nekaj let sem bila poleg redne službe tudi članica zdravniške komisije ZZZS na Vrhniki, kjer se je odločalo o bolniških staležih. V marcu 2005 sem se skupaj z dr. Mundovo udeležila tečaja o antikoagulacijskem zdravljenju. Na podlagi pridobljenega ustreznega znanja za vodenje te oblike zdravljenja sva vsaka enkrat tedensko od ustanovitve antikoagulantne ambulante v ZD Vrhnika do aprila 2009 z veseljem delali v tej ambulanti. Po razporedu ZD Vrhnika sem dolga leta opravljala delo v dežurni službi. Dokler je bilo potrebno, sem opravljala tudi mrliško pregledno službo.
V okviru rednega delovnega časa sva skupaj z medicinsko sestro zagotavljali nujno medicinsko pomoč za področje občine Borovnica do konca oktobra 2013, ko je prišlo do reorganizacije zagotavljanja NMP.
Tu bi se rada zahvalila možu, ki me je ves čas podpiral pri delu. Bolj obremenjen je bil zlasti, ko so bili otroci majhni, da sem sama lahko nemoteno delala.
Kdaj vam je bilo v tem poklicu najtežje in kdaj najlepše?
Ne morem izpostaviti samo ene zadeve, ko mi je bilo najtežje. Vsak tak dogodek mi je pustil določen spomin. Ko sem bila nekoč v dežurni službi prisotna ob zelo hudi prometni nesreči motorista, mi je to ostalo v trajnem spominu. Tudi lepih stvari je bilo veliko. Najlepše se počutim, ko po daljšem času vidim nekoga, za katerega vem, da je imel hudo bolezen in je sedaj ozdravljen.
Vas je kakšen pacient kdaj presenetil s posebno gesto hvaležnosti?
Vedno sem bila vesela iskrene zahvale. Nisem pa imela občutka, da bi zavrnila kakšno malenkost kot je kavica, sladke dobrote, roža, saj nekateri pač tako izrazijo svojo hvaležnost. Nikoli pa nisem sprejela denarja.
Ste pri svojem delu vedeli, kdaj je polna luna, ne da bi pogledali na koledar? Tu imam v mislih predvsem zdravstvene težave ljudi ...
Res sva se s sestro dostikrat vprašali, kaj se dogaja, ker se nama je zdelo, da so ljudje kakšen dan bolj občutljivi, izražajo več tesnobe, več je bilo telefonskih klicev …
Bi lahko potegnili kakšne vzporednice o zdravju Borovničanov? S kakšnimi težavami se največ spopadamo, kje so naše šibke točke? Bi lahko mogoče rekli, da so kakšne “zdravstvene tegobe” značilne za naše borovniško delovno okolje?
Prisotne so vse bolezni, ki so pogoste tudi drugje. Sama nisem delala nobene raziskave, če katere bolj izstopajo. Veliko je kroničnih nenalezljivih bolezni predvsem pri starejših. Opazila sem, da je prisotnih precej bolezni ščitnice pri vseh starostnih skupinah. Zaradi stresnega načina življenja so v porastu tudi psihične težave. Umrljivost zaradi vseh vrst raka v občini Borovnica se statistično značilno ne razlikuje od povprečja preostale Slovenije kot kažejo podatki NIJZ za leto 2025.
S kakšnimi težavami ste se srečevali?
Začela sem delati v prehodnem obdobju, ko so se šele začeli uporabljati računalniki. Vse poklicno obdobje sem potem sproti sledila spremembam in dograjevala znanje za uporabo računalniških programov. Na začetku vsakega novega leta me je že vnaprej skrbelo, kaj bo novega, ker je to zahtevalo vedno kakšno novo nadgradnjo. Sploh zadnjih nekaj let je bil razvoj digitalizacije zelo hiter in je sedaj potrebno skoraj vse administrativne zadeve urediti s pomočjo računalnika. Po eni strani je to zelo dobro zaradi hitro dostopnih informacij, po drugi strani je pa nekoliko težja komunikacija s pacientom, ker je dlje potrebno gledati v ekran namesto, da se posvetiš pacientu.
Po epidemiji covida se je tudi bistveno povečalo število obravnav pacientov na daljavo po telefonu in preko elektronske pošte
Je družinski zdravnik včasih tudi psiholog, svetovalec in tolažnik?
Ljudje dostikrat potrebujemo samo pogovor. Tega sem se ves čas zavedala. Vedno sem si skušala vzeti čas, če sem videla, da bolnik to potrebuje. Vsakega sem poslušala z empatijo, ker je to lahko tudi neke vrste terapija, da človek nekomu izrazi svoje bojazni, skrbi. Z besedami sem skušala vlivati optimizem.
Kaj ste se pa vi naučili od Borovničanov?
Naučila sem se, da je vsakega potrebno gledati kot celostno osebnost, ne le skozi diagnozo. Vsakdo s seboj nosi svojo življenjsko zgodbo. Ob delu sem se dostikrat soočila z bolečino, strahovi, minljivostjo življenja, kar mi daje misliti, kaj je v življenju zares pomembno. Vsi smo na isti strani. Iskren pogovor je včasih najboljši zdravnik.
Kaj pa sodelovanje z medicinsko sestro?
Brez medicinske sestre si ne predstavljam dela v ambulanti. Gre za timsko delo. Delo medicinske sestre je bilo neprecenljivo. Sestri Damjani se iskreno zahvaljujem za dolgoletno uspešno sodelovanje in za vso požrtvovalnost.
Menite, da sta dva zdravnika dovolj za tolikšno populacijo, kot je zadnja leta v Borovnici?
Menim, da morata biti v Borovnici absolutno dva zdravnika. Kako bo naprej, pa bo pokazal čas. Ob tej priložnosti se zahvaljujem za sodelovanje in medsebojno nadomeščanje dr. Mundovi in po njeni upokojitvi dr. Mančiču ter medicinskima sestrama Mateji in Indiri ter vsem patronažnim sestram.
Boste pogrešali ambulanto?
Vsa ta leta sem zelo rada in z veseljem opravljala delo v Borovnici. Psihično sem se pripravila na to, da je prišel čas, da prepustim mesto mlajšim. Mi bo pa Borovnica ostala v srcu in mislih.
Kaj vas čaka v pokoju? Kakšni so vaši načrti?
V prvi vrsti želim zdravje. Če bo to, bo lahko tudi vse drugo. Upam, da bom imela več časa za stvari, ki me veselijo. Ker rada berem, bom lahko več brala kakšne leposlovne knjige. Mogoče bom celo nekoč končala gobelin, ki sem ga začela delati že v srednji šoli. Ukvarjala se bom z delom na vrtu. Mogoče bova šla z možem lahko večkrat na kakšen izlet. V največje veselje pa sta mi vnuk Primož in vnukinja Tjaša, ki jima bom lahko posvetila več časa.
Zaključiva malo bolj sproščeno, vas je kakšen od "domačih receptov" pacientov kdaj nasmejal? In kdo je zahtevnejši pacient – otroci, odrasli ali možje s prehladom? :)
Ljudje si pri bolezenskih težavah pomagajo z raznimi zdravili po ljudskem izročilu, kar spoštujem in če čutijo, da jim pomaga, ni nič narobe. Marsikateri pacient me je pred leti poučil, da si pomaga s polhovo mastjo, kar sem v Borovnici prvič slišala.
Dostikrat so odrasli moški zahtevnejši pacienti kot otroci. Ker so večinoma zdravi, jih res lahko že navadni prehlad spravi iz tira. Radi bi ozdraveli čez noč, kar pa žal ne gre.
Če bi lahko vsem svojim borovniškim pacientom pustili en recept za življenje – kaj bi pisalo na njem?
Morda en recept ne bi bil dovolj. Lahko pa bi pisalo: »Vsak je svoje sreče kovač.« Svojim pacientom se iskreno zahvaljujem za zaupanje in želim vse dobro v prihodnje. Hvaležna sem za vsa skupna leta.
Rok Mihevc



