8.–11. september – Ko smo se v četrtek zbirali na avtobusni postaji za odhod v Slavonijo, je padalo kot iz škafa. Mi pa smo  se dobre volje stiskali pod premajhno streho. Dež pred odhodom namreč pomeni, da bo na končni postaji sonce in da se bomo imeli lepo na gostovanju. Vzdušje do Vinkovcev ni pojenjalo. Namestili smo se v hotel v centru mesta in se kljub pozni uri še pred spanjem prvič sprehodili po korzu in merili utrip kraja.  V petek se  je vlakec Folklorne skupine Bistra kot otvoritvena točka Folklornega festivala Slovenija v Slavoniji zapeljal po odrskih deskah. Tamburaška skupina Borovnica, ki se je predstavila takoj za nami, pa je iz grl vseh 400 slovenskih udeležencev izvabila »Čebelice, čebelice …« Prizorišče se je napolnilo z pozitivno energijo, da so »kocine šle pokonci«. Vsaka naslednja skupina je bila enako pospremljena z gromkim odobravanjem, da smo uživali na in pod odrom.

V soboto se je vsa zgodba ponovila z novimi nastopajočimi in istimi gledalci. Vinkovačke jeseni so se komaj dobro začele, a so na vsakem vogalu mesta igrale tamburice in plesalo se je Slavonsko kolo. Na glavnem odru so se predstavljale folklorne skupine, zvečer pa znani gostje. V vso dogajanje smo se lahko vključili ali pa ga aktivno opazovali s terase hotela. Organizator nas je nagradil z vodenimi ogledi Vinkovcev,  Đakova in Vukovarja, tudi vinska klet je bila vmes. Naša vodička bi rekla, da je bilo Kratko, a sladko.
V nedeljo smo si ogledali povorko petdesetih otroških folklornih skupin in bili spet priča zelo dobri organizaciji. Otroci zmorejo omehčati še tako trdo srce, ko so oblečeni v noše korakali v ritmu tamburic, pa so se nam srca kar topila. Slovo je prišlo prehitro. Okusili smo le uvod v  Vinkovačke jeseni, a nas je vse navdušilo dogajanje na vsakem koraku središča mesta. Živahna je bila tudi pot nazaj v Borovnico, kjer smo se vsak v svojih vtisih razkropili po svojih domovih. Do četrtka, ko bomo spet vadili z mislijo na naslednji festival. (LK)