Rodil se je 14. septembra 1890 v Ljubljani, umrl je 16. septembra 1952. Leta 1894 se je družina priselila v Borovnico, kjer je Fran končal štiri razrede, po selitvi v Ljubljano petega. Vpisal se je na gimnazijo, veliko bral, zanimalo ga je vse. Nanj naj bi močno vplivala Fickova praktična slovnica sanskrta, ob kateri je odkrival sorodnosti z latinščino, grščino in slovanščino. Še posebej so ga zanimala obrazila. Študiral je na Dunaju in poslušal različna jezikoslovna predavanja iz različnih jezikov in z znanjem in zrelostjo presenečal profesorje.

Oktobra 1915 je bil mobiliziran, poslali so ga na fronto v planinski sektor pri Krnu. Po treh bitkah je obnemogel in se leto dni zdravil na Dunaju. Zaradi invalidnosti so ga odpustili iz redne vojske.
Doktoriral je v Gradcu, kamor se je preselil zaradi šibkega zdravja. Družil se je z Ivanom Cankarjem in se preizkusil v pisanju leposlovja. Ponudili so mu mesto profesorja v Črnovicah v Ukrajini in v Gradcu. Vrnil se je v Ljubljano in pomagal pri ustanavljanju slovenske univerze. Za njeno ustanovitev se je zavzemal tudi dr. Danilo Majaron, Borovničan, ki je leta 1929 postal njen prvi častni doktor. Dr. Frana Ramovša so izbrali za tajnika univerzitetne komisije, po ustanovitvi pa je bil med prvimi rednimi profesorji. Vabili so ga na Dunaj in v Prago, a je ostal zvest slovenski univerzi.
3. decembra 1919 je imel prvo predavanje na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, v slovenskem jeziku in o slovenščini, o zgodovinski slovnici slovenskega jezika. Še danes je na ta dan praznik univerze! Znano je, da je bilo takrat na univerzo vpisanih 942 študentov, od tega le 28 žensk.
V knjigi 90 let Univerze v Ljubljani je zapisano: »Da je bil za ta izjemni dogodek izbran Prešernov rojstni dan, jezikoslovec kot predavatelj in slovenski jezik kot téma, ni naključje. Ljubljanska univerza je nastala tudi zato, da bi dokazala enakopravnost in odličnost slovenskega jezika ter njegovo sposobnost, da lahko deluje in izpolnjuje svojo polno funkcijskost na najbolj zahtevnem področju človekovega delovanja in mišljenja – v znanosti. Zaradi želje po izrazitejši mednarodni razsežnosti in večji kakovosti, kaj šele zaradi tržne logike se ta ista univerza ne sme odreči slovenščini.«
Ivan Kolar, študent prvega letnika in kasneje profesor na bežigrajski gimnaziji, je pozneje opisal svoje občutke: »Z obrazov nam je sijala svečanost, ko smo drhtajočim srcem pričakovali prve besede svojega predavatelja na svoji univerzi. Tišina je vladala v dvorani, ko je vstopil vseuč. prof. dr. F. Ramovš. Prijazen mladeniški obraz, živih oči, v katerega so včrtale izrazite poteze pravo podobo učenjaka-slavista Slovenca, nam je zasijal nasproti.«

Zapisal je tudi prve slovenske besede, ki jih je za katedrom izrekel dr. Fran Ramovš: »Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše almae matris. S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več. Naš glavni predmet bo historična gramatika slovenskega jezika. Obširno je to polje in ni še obdelano! Mnogo imamo odličnih slavistov, ki so si pridobili častnih zaslug na tem polju. Imena Kopitar, Miklošič, Štrekelj, Škrabec in Oblak naj nam ostanejo vedno v častnem spominu in izgovarjali jih bomo na tem svetem prostoru z največjim spoštovanjem vedno in vsekdar. Drugi kulturni narodi imajo svojo historično gramatiko, mi je nimamo še. Nacijonalna dolžnost nas, Slovencev, pa je, da to sestavimo sami! Baza za to je starocerkv. slov. gramatika. Posameznik ne zmore tako velikega in težkega dela. More to storiti akademija znanosti, more pa tudi skromni seminar. Zato vas pozivljam, da sodelujete po svojih skromnih močeh. Še enkrat prisrčno pozdravljeni pri tem velepomembnem koraku v slovensko zgodovino.«
Dogodek so v časopisu Slovenski narod opisali z naslednjimi besedami: »In napočil je dan 3. decembra 1919, zgodovinski dan za vse Slovence, za vso Jugoslavijo, ki ga je naklonila velika doba našemu malemu narodu, da nam je ustvarila v naši svobodi tudi naše ognjišče znanosti, vede in kulture, dan, ko je naša akademska omladina, zbrana v deželni zbornici poslušala od 9-ih do 10-ih dopoldne prvo predavanje v pravkar ustvarjeni slovenski univerzi.«
Poznavalci Ramovševega dela vedo, da je profesor predaval večinoma prosto, pomagal si je le z listki, na katere je pogledal zelo redko. Franc Jakopin je v spominih zapisal, da je govorne enote komponiral tako, da niso bile samo vsebinsko usklajene, ampak tudi prijetne za uho.
Leta 1921 je bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanistične vede in njegov prvi tajnik, pet let kasneje je postal dekan Filozofske fakultete, med letoma 1934 in 1935 pa rektor univerze. Zavzemal se je za ustanovitev Slovenske akademije znanosti in umetnosti in bil leta 1938 med njenimi prvimi rednimi člani. Sprva se je imenovala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, naziv slovenska je dobila kasneje. Nekaj let je bil glavni tajnik, pripomogel je k njeni povojni organizaciji, nato pa do svoje smrti njen predsednik.
Kot jezikoslovec se je ukvarjal predvsem z zgodovinsko slovnico slovenskega jezika, raziskoval je slovenska narečja in med drugim pripravil Dialektološko karto slovenskega jezika, Historično gramatiko slovenskega jezika (Konzonantizem in Dialekte), Kratko zgodovino slovenskega jezika, sodeloval pri dveh izdajah Slovenskega pravopisa, z Milkom Kosom tudi pri novi izdaji Brižinskih spomenikov. Načrtoval je etimološki slovar slovenskega knjižnega jezika in veliki slovar slovenskega knjižnega jezika. Zelo zanimive so njegove imenoslovne in etimološke študije. Urejal je jezikoslovne časopise in revije in dobil mednarodna priznanja ter imenovanja za dopisnega člana na univerzi v Londonu, JAZU v Zagrebu, SANU v Beogradu, Slovanskega inštituta v Pragi, Poljske akademije znanosti in umetnosti v Krakovu ...
Zapisal se je med najpomembnejše slovenske jezikoslovce in leta 1950 dobil Prešernovo nagrado za znanstveno delo pri Slovenskem pravopisu. Po njem se od leta 1986 imenuje Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Za inštitut je leta 1946 izdelal velikopotezni delovni načrt, bil  njegov prvi predstojnik in ga sedem let vodil. Je častni član Slavističnega društva Slovenije.
Ob stoti obletnici univerze so leta 2019 v zbornični dvorani odkrili njegov doprsni  kip. Takrat je dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Roman Kuhar dejal: »Ramovš je v svojem pozdravu takratnim študentkam in študentom dejal, da s tem dnem stopamo v novo življenje, 'naš narod pa v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več'. Imel je prav. Univerza v Ljubljani in z njo Filozofska fakulteta sta v zadnjih sto letih ključno zaznamovali kulturni, družbeni, politični in tudi duhovni razvoj te države. Stoletnica je tako priložnost, da se poklonimo tej častitljivi zgodovini in, kot pravi Ramovš, 'stoletnim sanjam' o slovenski univerzi. Z današnjo postavitvijo doprsnega kipa Ramovša se poklanjamo njemu in tudi drugim prvim akterjem in akterkam naše univerze. Brez njihovih drznih upanj in vizij na pogorišču prve svetovne vojne danes ne bi praznovali stoletnice univerze.«
Ime dr. Frana Ramovša nosi portal Fran, ki združuje slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, ki so nastali ali še nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ter slovarje, ki so v okviru dela na tem inštitutu dobili digitalno obliko. Za mlade so naredili portal Franček.
Ob 70. obletnici smrti enega najpomembnejših slovenskih jezikoslovcev, akademika prof. dr. Frana Ramovša, je na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani med 20. in 23. septembrom 2022 potekal Ramovšev teden, zaznamovan z razstavo o našem rojaku, mednarodnim znanstvenim srečanjem, Ramovševim simpozijem in 4. slovenskim dialektološkim posvetom.  Položili so tudi venec na Ramovšev grob na Plečnikovih Žalah.
Na razstavi, slovesno so jo odprli 20. septembra v avli Filozofske fakultete Univerze v LJubljani, so predstavili tudi bibliografijo dr. Frana Ramovša, ki jo je pripravila Borovničanka, upokojena višja bibliotekarka Anka Sollner Perdih. Objavljeni bibliografiji Zvonka A. Bizjaka, ki je leta 1950 izšla v Slavistični reviji, je dodala Ramovševe objave po smrti  in zapise o njegovem delu in življenju ter večino bibliografskih enot opremila s spletnimi povezavami.  
Dr. Ramovš je bil izjemen organizator, povezovalen, izredno deloven človek, nadarjen, umsko nadpovprečen. Anton Slodnjak ga je označil kot gonilno moč slovenske univerze in dušo Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Jezikoslovec Franc Jakopin je dr. Frana Ramovša ob 100. obletnici rojstva opisal kot edinstvenega moža slovenske znanosti in kulture, najznamenitejšega razlagalca slovenskega jezika, moža, čigar velikanska umska energija je vtkana v slovenski univerzi in akademijo ter neposnemljivega v svoji človečnosti.  
Jezikoslovec Tine Logar je v Jeziku in slovstvu leta 1961 zapisal: »Pred kratkim je minilo 9 let, odkar je umrl dr. Fran Ramovš. Slovenski narod je z njim izgubil človeka izrednih kvalitet, osebnost, v kateri so se harmonično združile lastnosti velikega in široko razgledanega znanstvenika – jezikoslovca, izvrstnega predavatelja in pedagoga, neutrudnega organizatorja znanstvenega dela ter toplega in nesebičnega prijatelja in tovariša.«
O življenju dr. Frana Ramovša je malo ohranjenega in vsak nov drobec je zelo dragocen. Zahvaljujem se gospe Anici in gospodu Marjanu Jemcu za  pomoč in vpogled v družinski arhiv in nova spoznanja. 
Po našem rojaku, dr. Franu Ramovšu, smo v Borovnici poimenovali ulico. Zaslužil bi si več. On in tudi drugi, ki so zaznamovali lokalno in širšo zgodovino. Ena izmed priložnosti bi bila bodoča knjižnica in dostojen, kvaliteten prostor, posvečen domoznanstvu. Danes sodobna in kakovostna splošna knjižnica ni skladišče knjig, ampak ogledalo in dnevna soba občine. S  svojim delovanjem knjižnica skrbi za bralno kulturo, bogati znanje, navaja na kulturne vrednote, je most med generacijami  in omogoča kvalitetno in kreativno preživljanje prostega časa prav vsem. Ena od njenih aktivnosti je tudi zbiranje, obdelava, varovanje knjižničnega gradiva o lokalni skupnosti. Tistega, ki se po vsebini navezuje na območje, je nastalo na njem ali so ga ustvarili avtorji s tega območja.
Domoznanstvo predstavlja naše ljudi, naše življenje, našo zgodovino in sedanjost in ju ohranja za bodoče generacije. Ni samo srce in duša knjižnice, magnet za domače in tuje turiste, ampak ponos kraja in občine. Knjižnice danes postajajo pripovedovalke zgodb, zgodovine in sedanjosti območja, na katerem delujejo. Gradijo se za več desetletij, več generacij. Že zunanjost stavb marsikje nakazuje povezanost s svojim okoljem, notranjost pa sploh (spominske in domoznanske sobe, kotički, vitrine, fotografije, silhuete na stenah, steklih, lesu, oprema …). Upali smo, da se bo stavba bodoče knjižnice predelala in bo dovolj prostora tudi za dostojno domoznansko in spominsko sobo dr. Marje Boršnik, po kateri se knjižnica imenuje. V kleti zdravstvenega doma in škatlah hranimo večji del njene zapuščine. Ob primernih pogojih bi se naša kotlina vsak trenutek lahko dostojno predstavljala. Ljudje si želijo danes tudi kaj videti, ne samo slišati suhoparnih podatkov.
Ernest Renan je v Spominih na otroštvo in mladost zapisal: »Pravi ljudje napredka so tisti, katerih izhodišče je globoko spoštovanje preteklosti.«

Simona Stražišar