Mlin na veter je okoli leta 1870 postavil Lovro Škantar, ki je kot najemnik služil v avstro-ogrski vojski. Med vojaškim služenjem je očitno zašel tudi v kraje, kjer je videl model takega mlina, ki ga je kasneje postavil na Koprivniku. Po koncu službovanja je kot podnajemnik prišel živet k »Ukcu« – tam blizu je tudi prvotno stal mlin, kar je vidno na razglednici, ki jo je posnel blejski fotograf B. Lergetporer.

Na slovenskem ozemlju je v 19. stol. in do sredine 20. stol. moč vetra izkoriščalo nekaj okoli sto mlinov, predvsem na Dravskem in Ptujskem polju. Najstarejši vetrni mlin, o katerem imamo več podatkov je stal na Štajerskem in ima letnico 1824 (Sitar 2002: 31).

Natančne lokacije vetrnih mlinov pri nas je težko določiti iz starejših katastrskih map, saj so bili to manjši leseni objekti, po navadi v sklopu kmetij. Zato je vedenje o mlinu na veter s Koprivnika še toliko bolj dragoceno. Ta na Koprivniku je bil edini v teh koncih, ker v bližini ni bilo vode, do drugih vodnih mlinov pa je bilo s Koprivnika kar daleč. Tudi Franjo Baš v svoji razpravi o vetrnih mlinih iz leta 1928 (Baš 1928) poleg severovzhodnega dela Slovenije omenja le še Koprivnik.

Nekje v letih 1880-1890 je Lovro Škantar  kupil zemljišče, na katerem je že stala pastirska koča, in zgradil hišo, ki se ji danes reče »pri Mlinarju«. Tja je prestavil tudi mlin. Lokacija je bila ugodna, saj je po dolini Mrzlega potoka čez Koprivnik ob večernih urah zapihal veter nočnik, ki je gnal vetrnico.

»Mlin ni bil postavljen na vetrovom izpostavljeni višinski legi, marveč v dolinici ali bolj grapi ob stanovanjski hiši. Tam je mlin deloval na vzgornik ali spuščajoč se veter, zato vetrnice ni bilo treba obračati za spremenljivo smerjo vetra. Mlin so večkrat popravljali in predelovali, tudi tako, da je lahko njegov leseni mehanizem poganjalo vodno kolo, kadar je po grapi pritekla hudourna voda«, piše Sandi Sitar v svoji razpravi o vetrnih mlinih (Sitar 2002: 34). Domačini, ki se mlina še spominjajo ali so o njem slišali, pa pravijo, da mlin nikoli ni imel vodnega kolesa, pa tudi tok hudourniške vode bi bil premočan.

Leta 1914 je Lovro Škantar umrl, kasnejši lastnik domačije in mlina je bil Andrej Jeklar in nato od 1978 njegov sin Franc Jeklar.

Mlin je bil ves lesen. Nosilna zgradba je bila šesterokotnega tlorisa, višine pet metrov. Vetrnica premera okoli osem metrov je segala skoraj do tal. Zanimivo je, da je bil lesen tudi ves pogonski in prenosni mehanizem.

Kot eden zadnjih starih mlinov na veter je po 100 letih delovanja propadel. Okoli leta 1980 se je podrl, ohranil se je osrednji mehanizem mlina z mlinskima kamnoma, s katerima so potem še dobro desetletje mleli žito. Prestavljen je bil v drug prostor in predelan na električni pogon. Za obnovo ali vsaj ohranitev mlina se je zanimal tudi takratni Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, a je bilo danih premalo pobud.

Danes pa se še bolj zavedamo dragocenega spomina na preteklost, zato je v velikem interesu Krajevne skupnosti Koprivnik-Gorjuše, da se „pri Mlinarju“, v vednost vseh naključnih ali domačih obiskovalcev, označi kraj, kjer je mlin stal, kot zanimivost in posebnost našega kraja. Veliko informacij o nekdanjem vetrnem mlinu s Koprivnika pa ima tudi gospod Andrej Jeklar, ki je podedoval domačijo pri Mlinarju.

Anja Poštrak, KD Valentin Vodnik

Viri:

Gorenc, 5.5. 1900, 4.

Bogataj, Janez (1989):  Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana:  DZS.

Sitar, Sandi (2002): Vetrni mlini. V Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, zv. 15-16.

Baš, Franjo (1928). Vetrenjače u Sloveniji. V Glasnik Etnografskog Muzeja u Beogradu, knj. III, Beograd: Skerlić.