Mohant se izdeluje na omejenem geografskem območju, ki se nahaja v osrčju Julijskih Alp. Ime mohant se je pojavilo že v 18. stoletju, kar potrjujejo številni pisni in ustni viri. Je mehki sir belkastorumene, bež ali svetlomaslene barve, proizveden iz surovega kravjega mleka. Zanj sta značilna močno izražen vonj ter pikanten okus, ki lahko tudi nekoliko greni. Vonj in okus sira sta lahko za marsikoga celo odbijajoča, vendar sta značilna za mohant in zato mu pravijo tudi posebnež med siri.

Na njegov vonj, okus in teksturo pomembno vpliva tudi tradicionalni postopek proizvodnje, po katerem se mohant proizvaja še danes. Za tradicionalni postopek sta značilni predvsem dve fazi: faza, ko sirno zrno po fazi sušenja pustijo, da se usede na dno, in faza zorenja v »dežah« (posebnih posodah), kjer zagotavljajo anaerobne pogoje zorenja mohanta. Med zorenjem pride do razgradnje beljakovin do aminokislin. Pri tem se sprošča plin, zato postane sir mazav, pridobi pa tudi specifičen vonj in okus.

Zaščita kmetijskih pridelkov oziroma živil

Že v letu 1993 je v EU pričela veljati zakonodaja, ki zagotavlja zaščito kmetijskih pridelkov oziroma živil, pridelanih ali predelanih znotraj določenih geografskih območij ali narejenih po tradicionalnem receptu ali tradicionalne sestave. Omenjeni proizvodi se od sorodnih razlikujejo po določenih značilnostih glede proizvodnje ali sestave, upoštevati se morajo predpisana pravila proizvodnje, proizvod pa je podvržen tudi strogi dodatni kontroli certifikacijskega organa.

V letu 2006 je bila v EU objavljena nova, izpopolnjena zakonodaja na področju zaščite kmetijskih pridelkov oziroma živil. Izdani sta bili Uredba Sveta o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila ter Uredba Sveta o zajamčenih tradicionalnih posebnostih kmetijskih proizvodov in živil, vendar je ti dve uredbi konec leta 2012 nadomestila nova Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil. Ta uredba poleg proizvodov z zaščiteno označbo porekla, zaščiteno geografsko označbo in zajamčeno tradicionalno posebnostjo, predpisuje še drugo stopnjo sistemov kakovosti, in sicer neobvezne navedbe kakovosti, s katerimi bi lahko proizvajalci proizvode s posebnimi značilnostmi ali lastnostmi prav tako prodajali z neko dodano vrednostjo.

Osnovne informacije o postopku zaščite

Kot pomoč vlagateljem, ki razmišljajo o zaščiti kmetijskega pridelka, je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pripravilo osnovne informacije o shemah kakovosti, vrstah zaščit, postopku zaščite kmetijskih pridelkov in živil na nacionalnem nivoju in pri Evropski komisiji, načinu označevanja zaščitenih kmetijskih pridelkov in živil, smernice za pripravo predhodne strateške analize, navodila za pripravo vloge ter druge podatke v zvezi z zaščitenimi proizvodi in njihovimi proizvajalci. Najdete jih na spletni povezavi http://www.mko.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/zascita_kmetijskih_pridelkov_oziroma_zivil/.

Registrirani slovenski proizvodi

Pri Evropski komisiji je registriranih še 17 slovenskih proizvodov: ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre, nanoški sir, kočevski gozdni med, tolminc, bovški sir, kraški med (vsi z zaščiteno označbo porekla ‒ ZOP); prleška tünka, zgornjesavinjski želodec, šebreljski želodec, ptujski lük, kraški pršut, kraški zašink, štajersko prekmursko bučno olje, kraška panceta (vsi z zaščiteno geografsko označbo ‒ ZGO); belokranjska pogača, idrijski žlikrofi, prekmurska gibanica (vsi z zajamčeno tradicionalno posebnostjo ‒ ZTP).