Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
6°C
SOB.
22°C
4°C
Oceni objavo

O »srenjskih« šemah v luči kulturnega praznika

Pradavna »novoletna« šega otepanja, ki naj bi izvirala že iz kamene dobe, se je na Slovenskem ohranila samo še v petih vaseh Zg. Bohinjske doline.
Leta 2012 je bila uvrščena v Register žive kulturne dediščine, vendar bo k njenemu ohranjanju najbolje lahko prispevala ožja lokalna skupnost, še posebno, če se bo poskušala bolje »ozavestiti« o njeni vsebini in tudi zunanji podobi.

 

Studorci in Fužinarji otepajo na štefanovo, Srenjani, Češnjani in Jerekarji pa na silvestrovo. Slednji so šego ponovno začeli oživljati. Tako smo pred leti poskušali tudi na Koprivniku, a se ni obneslo. Tu in na Gorjušah ter v Podjelju je koledovanje žal zamrlo, ohranila pa se je kolednica, ki so jo najbrž nekoč peli tudi v »dolini«. Mnogi jo še znajo zapeti; podobna se je seveda ohranila tudi v Kropi in njeni okolici: »Mi smo prišli semkaj k vam, da bi vi kaj dali nam …« Bolj kot izročilo o vsebini koledovanja in zunanji opravi kolednikov, se je ohranilo dejstvo, da se te navade ne sme opustiti. »Te navade na smemo djat dolə,« poudarjajo posebno starejši ljudje. A kaj, ko otepajo vedno mlajši fantje, tako rekoč otroci; najmikavnejši se jim zdijo darovi, ki jih dobijo po hišah: denar, klobase in jajca. Slednjih smo bili že dvakrat deležni tudi pri naši hiši, saj sta dve šemi predlanskim z njimi bogato »okrasili« garažna vrata in zidove. Kljub temu da ju je njihova » neformalno organizirana fantovska skupnost«, kakor je imenovana tudi v registru, »prignala«, da sta morala očistiti svoje sledove, se ti še danes poznajo. Letos pa se je pod vplivom alkohola opogumila še baba, fant, ki je pobiral jajca in jih je poleg drugih »lokacij« okrog naše hiše zmetal še v leseno kapelico na zidu. »Znani storilec« jo je s pomočjo »modrih angelov« in še nekaterih drugih bil pripravljen za silo očediti, ostalo pa je »velikodušno« prepustil nam.

 

Ob tem lahko samo razmišljamo o bistvenem sporočilu kolednikov, ki naj bi ljudem prinašali voščila za srečno, zdravo in uspešno novo leto z dobro letino itd. Tudi nekoč so koledniki strašili otroke in razgrajali, saj po pradavnem verovanju predstavljajo duhove umrlih, ki naj bi se vračali na ta svet v času tako imenovanih volčjih noči. Danes to razgrajanje oglušujoče podkrepijo s petardami, pa ne samo gruča otrok, ki jih spremlja, ampak tudi oni sami. Včasih so nagajali tistim, ki jim niso dali ustreznih darov. A vendarle so vedeli, da ne smejo delati škode in še na misel ni prišlo nikomur, da bi se norčeval iz hrane, ki jo je včasih očitno bolj primanjkovalo kot danes. Doma, v šoli in vsepovsod so jih učili spoštovati kruh, ki je simboliziral hrano nasploh.

 

Že leta 1973 sem v narečju zapisala pripoved Franca Škantarja, Kovačovga Fronca, ki mi je povedal, da so včasih otepali bolj ta revni, ta bogatim se je to zdelo še »špotljivo«. Tako so ta revni  prišli do kakega dinarja in živeža. Že Franc je pripomnil, da »danes otepajo brez razlike«. Tisti, ki je nosil novo leto (leseno škatlo z vrezano letnico in voščilom), je bil kakšen starejši fant iz revne družine; novo leto je običajno nosil več let in mnogi so ga imeli za »manj vrednega«, kakor je povedal Škantar. Znati pa je moral dobro govoriti, ker je prvi prišel v hišo. »Vošov jə nov leto, pa še kašno hecno j mogov povedatə. Zdej pa le an tàk nos nov leto, k le roko podaja, pa nekej zagode; nəč prov na vóšə.« Tega so tudi vsi ljudje poznali poleg »muzikontarja«, drugih našemljencev pa ne. Dejal je, da so včasih otepali po pet ali šest let. Takrat nisi smel otepat, če še nisi bil na »šteləngə« in že pred štirimi desetletji se je hudoval, da se »dons pa le tàč votroc našemjo.« Za novim letom mora priti v hišo »muzikontar«, ki je včasih šemam po cesti igral stare koračnice, ko pa so prišli v hišo, pa je zaigral kakšno »okrogvo«. Prvi ples je bil namenjen gospodinji, potem pa so prišla na vrsto domača dekleta, če jih je bilo kaj pri hiši. Nazadnje je »muzikontar« zaigral še »odhodənco«. Zdaj najbrž redko kje še zaplešejo, saj se jim preveč mudi; ko si razdelijo darove, se gredo »po svoje zabavat«. »Včasih,« je povedal Franc, »smo pa po hišah zbəral dəkliče, da smo potle do jutra pləsal tam, čer smo se napravljalə.« Takrat so pobirali tudi mošt pa šnops in nekateri so se ga že mimogrede malo napili, »da so bolje govorlə.« Bilo jim je očitno do tega, da so povedali kaj šaljivega in zanimivega; tudi po hišah so tak pristop radi sprejemali, pa še pred dekleti so se postavljali. So bili pač starejši in fantovska skupnost je bila trdnejša; imela je svoja nenapisana pravila, ki so se jih držali kot častne besede. Če je kdo ta načela prekršil, so ga posvarili ali celo izločili. Danes pa mladoletnim obhodnikom ponekod ponujajo alkoholne pijače  ̶  kar je vse obsodbe vredno  ̶  in potem seveda ni daleč do vandalskih izpadov.

 

Franc Škantar mi je še povedal, da pa je bil pred vojno nekoč hud prepir med bogatimi in revnimi koledniki, zato so se tisto leto »obojnə prpravljal na votepanje. Kmetjə so začel žə ob dvejəh, čəprov se j vseskoz začev šəle vob štirəh. Nekej hiš so žə vobralə … Mi smo jəh pa počakal pod faroščəm hlevam, pa tkuj prəteplə, da smo jəm vse gvante pa larfe strgalə.« Zgodba je predolga za tu odmerjeni prostor, a vendarle naj povem le še to, da so jih ta bogati napadli, z njimi so prišli še očetje in bratje s koli in vseh vrst orodjem »kokr kakšnə puntarjə«. Potem je pa »Markotəljčov Jošč spravov əldi vkəp, da so nas spreda pa zada vahtalə … Pr ta bogatəh hišah nam niso votlə nəč datə …« Takrat se je očitno vnel pravi boj med dvema »socialnima slojema« otepovcev. Pri Kovačovmo Fronco so spravljali tudi opravo za šemske like. Veliko škodo je naredil požar l. 1949; takrat je srenjskim otepovcem pogorelo veliko kostumov. Prej, kot je dejal Franc, so poleg znanih likov oponašali tudi stare generale itd. Povedal je, da so izdelovali maske iz kožuhovine, iz lepenke in papirja. Obžaloval je, da imajo »zdej pa le kupljene«.

 

Danes bi morala poleg etnologov prevzeti svetovanje za izdelavo mask morda tudi kulturna društva in »zainteresirana javnost« v »otepovskih« vaseh. Med ukrepi za varovanje kulturne dediščine beremo najrazličnejša priporočila za njeno ohranjanje. Prav gotovo sem jaz tudi po svoji strokovni usmeritvi prva, ki se mi gre, da se ohranja naša živa dediščina koledovanja, ki bi bila zares imenitna, če bi se lokalna skupnost zavzela za njen »program«, od katerega se je v zadnjih desetletjih tudi zunanja »lupina« zelo spremenila. Da ne govorimo o njeni vsebini! Če ni bilo dovolj fantov, zrelih za otepanje, so se jim včasih pridružili tudi poročeni moški, ne pa otroci, saj manj kot osem otepovcev ni bilo nikoli. Navadno jih je bilo okoli dvanajst, je povedal že večkrat omenjeni informator. Prav gotovo se je skozi stoletja marsikaj spremenilo, a če so koledniki premladi, ne morejo imeti prave zavesti o svojem koledniškem poslanstvu, kvečjemu bi se lahko pridružili tepežkarjem na dan nedolžnih otročičev. Tudi njihov oblačilni videz je neprimeren, maskirajo se po svoje; v Srednji vasi sme biti brez maske samo »muzikontar«. V domove naj bi prihajali »s pozitivno energijo«; nekoč so ljudje verjeli, da v hišo prinašajo srečo.

 

Že pred leti sem svoje članke in drugo gradivo na to temo posodila Fužinarjem, ki so se želeli poglobiti v starodavno izročilo in mu slediti, a kljub temu se nekateri še oblečejo v kavbojke. Tudi z Jerekarji se veselim, ker so oživili otepanje. Verjamem, da imajo v svojih predhodnikih dobre zglede. Ne morem pozabiti Franca Sodja st., Kocjančovga Franceljna iz Jereke, kako mi je pripovedoval, kakšna zadrega je doletela pred desetletji otepovce (tudi on je bil med njimi), ker je imel sovaščan na silvestrovo ženo »na parah«. Dejal jim je, naj vseeno opravijo »svojo vorngo«, a niso hoteli žaliti njegovih čustev, saj bi se glas harmonike ves večer razlegal po vasi. Zato so prikrojili »zunanjo lupino« stare šege in so se na novega leta dan »v civilu« in brez muzike odpravili od hiše do hiše voščit sreče, zdravja in vsega dobrega v novem letu. Kako je njihova, kot radi rečemo, zanesljiva »kmečka pamet« znala sočutno in kulturno izpeljati notranjo nujo tisočletne tradicije!

 

 

Marija Cvetek

Oglejte si tudi