V družini je bilo sedem otrok, pet fantov in dve dekleti. Vsi bratje so žal že pokojni, ostala ji je še sestra Milena, ki je v samostanu na Mirnu pri Šempetru.

Marija se vedno rada spominja svoje mladosti, a ji jo je v krogu verne kmečke krščanske družine vse prehitro prekinila 2. svetovna vojna. Osemnajst let ji je bilo, ko so jih Nemci izselili v delavno taborišče v Šlezijo v Nemčiji. Na srečo so bili od doma vajeni trdega kmečkega dela, zato so se lažje znašli na velikem posestvu, kjer so morali delati za preživetje. Ta težka leta so ji ostala globoko vtisnjena v spominu in jih vedno znova podoživlja v svojih pripovedih.

Vsa družina je imela neverjetno srečo, da se je po štirih letih izgnanstva srečno vrnila na svoj dom. Tu pa so jih čakali prazna izropana hiša, prazen hlev in opuščene njive. Tudi povojni čas ji obuja slabe spomine. Nova oblast jim ni prizanašala. Čeprav so bili sami potrebni pomoči, so jim naložili obvezne oddaje. Brate so poklicali na služenje vojaškega roka, zato je morala tudi Marija poprijeti za vsa težka moška opravila. Skupaj z očetom, mamo in mlajšimi, še ne polnoletnimi brati in sestro so težko preživljali prva leta po vojni.

Leta 1950 je spoznala bodočega moža Valentina in 20. januarja 1951 se je poročila in preselila na Bohinjsko Bistrico. Rodili so se jima trije otroci, hčerki Ivanka in Marija ter sin Tone. Prva vnukinja ji je na žalost umrla, v veselje pa so ji še en vnuk in štiri vnukinje. Dve od njih sta jo osrečili tudi že s tremi pravnuki in dvema pravnukinjama.

Gregorčeva mama, kot jo poznamo po domače, se kljub visokim letom dobro drži. Če ji ne bi nagajali izrabljeni kolki, bi jo še vsak dan lahko srečali na vasi. Komaj čaka toplejših dni, da bo spet lahko šla na pokopališče in v cerkev. Dni si krajša z branjem dnevnih časopisov, gledanjem televizije – vendar samo poročil – in z reševanjem križank. Pravi, da zato, da se možgani ne bi polenili.

Za rojstni dan sta ji prišla čestitat župan Franc Kramar in podžupan Jože Sodja. Obeh se je zelo razveselila in se jima še enkrat zahvaljuje za čestitke in čudovit šopek, ki sta ji ga prinesla. Prav tako se je razveselila obiska predsednice Društva upokojencev Bohinjska Bistrica Matilde Arh, gospe Kromarjeve, vseh sosedov in prijateljev ter seveda svojih domačih.

Ob visokem jubileju ji želimo čim manj tegob, ki ji s seboj prinese »emšo«. Ker pa jo poznamo kot človeka, ki ji nikdar ni bilo nič pretežko, si samo želimo, da bi nam še dolgo dajala zgled s svojo požrtvovalnostjo in optimizmom.

Ivanka Logar