Logo MojaObčina.si

Bled

DANES
26°C
13°C
JUTRI
26°C
14°C
4920

Svet Miklove Zale

Muzejsko društvo Bled bo skupaj z Zavodom za kulturo Bled v Festivalni dvorani 5. septembra ob 19. uri organiziralo predavanje Jureta Sinobada, Svet Miklove Zale.

 


Jure Sinobad (1964) je po izobrazbi zgodovinar in učitelj likovne vzgoje, magistriral je 1997 na ljubljanski Filozofski fakulteti z nalogo Pomen kulturnozgodovinskega bogastva Radovljiške ravnine – Dežele, ki je razširjena dvakrat izšla tudi v knjižni obliki. Poznamo ga kot knjižničarja radovljiške knjižnice, urednika in pisca Linhartovih listov in Radolčana, avtorja razstav, ponatisov Linhartovih komedij, zadnja leta pa pripravlja ponatise in spremne študije iger Jakoba Špicarja. Leta 2012 je v soavtorstvu z Stanetom Adamom in Nadjo Jere izdal knjigo o starejši radovljiški zgodovini in njenih spomenikih. Kombinacija likovne in zgodovinske izobrazbe pa sta se idealno ujela, skupaj z oblikovalcem Klemenom Rodmanom in zastavoslovcem Iztokom Šorlijem, pri oblikovanju radovljiškega, heraldično in likovno, najlepšega slovenskega »govorečega« grba in zastave. Odziva se tudi na aktualno dogajanje v naši sredini. Ob nezadržnem propadanju najpomembnejšega spomenika radovljiškemu športu in kulturi dvajsetega stoletja se je odzval s kritično izdajo Spomenice Sokolskega doma v Radovljici ob njegovi 95-letnici (2016).

Zakaj si se po letu 2010 posvetil ljudskemu dramatiku, režiserju in igralcu Jakobu Špicarju?

Jakob Špicar (1884–1970) je kot gledališki organizator deloval na Jesenicah in avstrijskem Koroškem, najdlje pa v Radovljici od 1917 do 1941, ko se je pred gestapom umaknil v Ljubljano in tam živel do konca življenja. V Radovljici je napisal 50 oz. 51 od skupno 83 samostojnih ljudskih iger, dram, dramatizacij, mitično-alegoričnih ter mladinskih in otroških iger, med drugim Kralja Matjaža (1909), Pogumnega Tončka (1918), Triglav (1923), Martina Napuhka (1929), V Korotan (1931), Drabosenjaka (1934), tudi radijsko igro Osojski spokornik (1935). Njegovo rokopisno gradivo hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem, iz te zapuščine pa sem pripravil ponatis in napisal spremno študijo drame Radovljiška revolucija in igre Podvinska Anka. V prvi (1950) je z domišljenimi prizori in iskrivimi dialogi, napisanimi v klenem gorenjskem narečju, odlično orisal razmere, ki so sredi 19. stoletja vladale v kmečkem Predtrgu in meščanski Radovljici. Velja kot najboljša gledališka slika revolucionarnega vrenja 1848–49 na Slovenskem. Pri Podvinski Anki (1954) pa gre za zgodbo o lepi, a prevzetni podvinski graščakinji, preprostem dekletu Majdi in skrivnostnem popotniku Branku ter škratu, ki čuva podvinski zaklad.

Tri desetletja in pol, ki jih je Jakob Špicar preživel na Gorenjskem, veljajo za najbolj plodno obdobje njegovega ustvarjanja. Gorenjcem je dal ogromno in če ne bi bilo vojne, bi z ženo zagotovo ostala v Radovljici.

Letos pa si objavil v eni knjigi faksimiliran natis prve izdaje povesti Miklova Zala Jakoba Sketa iz 1884, Špicarjevo dramatizacijo po rokopisu iz 1907, predstavil oba avtorja ter poglobljeno orisal čas in prostor nastanka povesti in igre na 332 straneh. Knjigo si tudi oblikoval in jo likovno opremil. Je Miklova Zala aktualna tudi danes?

Prepričan sem, da Miklova Zala še danes ostaja prepoznavno znamenje slovenstva. Svet se vse hitreje globalizira in bolj kot se globalizira, bolj oživljajo različni domoljubni in narodnoobrambni pogledi, ki skupaj z zavzemanjem za tradicionalne vrednote hitro preraščajo lokalne okvire. Zato ni nič čudnega, da izvirno sporočilo Špicarjeve priredbe postaja vse bolj aktualno in bo v prihodnosti le še pridobivalo svojo moč in vpliv. Njegovo dramatizacijo so ljudje sprejeli za svojo iz istih razlogov kot Sketovo povest. Oba sta ostala zvesta duhu ljudskega pripovedništva in pristno naslikala Zalo kot podobo zvestobe domu, podobo tisočih, ki so zaradi te zvestobe trpeli. Uspešne uprizoritve Špicarjeve igre so bile pravi ljudski praznik, saj so se jih ljudje množično in z navdušenjem udeleževali.

Sketova povest je izšla tudi med 2. svetovno vojno. Časopis Slovenec je jo je objavljal v Ljubljani od marca do oktobra 1942, ko je bil del Slovenije pod italijansko okupacijo. Podlistek je ilustriral akademski slikar France Godec, kar je še pripomoglo k velikemu zanimanju za Zalino zgodbo. Takrat je bila še posebej aktualna, ker je ljudem sporočala, da je izdaja lastnega naroda zavržno dejanje in jim vlivala upanje, da bodo po dolgih letih ponovno svobodni na svoji zemlji.

Knjiga je izšla ob 135-letnici prvega izida Sketove Miklove Zale, 135-letnici rojstva Jakoba Špicarja (1884) in 110. obletnici prve uprizoritve Špicarjeve dramatizacije na Jesenicah (1909).

Sketovo povest so kasneje dramatizirali tudi drugi pisci. Kateri?

Špicarjevo delo iz 1907 je leta 1912 samovoljno popravljal Anton Cerar Danilo, zaradi česar je izbruhnil pravi literarni škandal. Da bi omilil posledice neljubega dogodka, je Miklovo Zalo na novo dramatiziral Marko Bajuk (1923). Sledila sta mu Davorin Petančič (1935) in Fran Žižek (1953). Vsi so se držali okvirne zgodbe, vendar je vsak kaj dodal ali spremenil, razen Bajuka, ki je vse ohranil tako kot je pri Sketu. Špicar je razgibal vsebino s slikovitimi prizori svatovanj, eksotičnega turškega tabora in sultanovega harema v Carigradu, kjer nastopajo haremske dame, sužnji, evnuhi in stražarji. Petančič je uvedel igrskega vodjo, ki napoveduje in komentira dogajanje. Spodbuja gledalce, da sodelujejo z molitvami in pesmimi, ko jih k temu pozove. Njegova dramatizacija je imela poudarjeno versko vsebino, ki jo je po vojni pri Žižku v celoti zamenjala socialna tematika. Verskih motivov ni več, avtor jih je nadomestil s prizori kmečkega punta in bojem za staro pravdo. Dramatizacij, ki so izhajale iz nazorske usmeritve avtorjev, in še posebej tistih, ki so bile utemeljene na zajedljivi distanci do Sketa in Špicarjeve odrske postavitve, gledalci niso sprejeli.

Marko Vidic

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi