PROLOG

Ne vem ali je bližje resnici teza oziroma mnenje, da je Bled postal talec pohlepa, nesposobnosti in neodgovornosti ali pa je ravno obratno, da je vse bolj očitno, da se na Bledu, iz otopelosti, počasi a zanesljivo rojeva kritična masa tistih, ki zmorejo in se znajo uspešno zoperstaviti preteči nevarnosti in Bled, tak kot smo ga podedovali in ga vsaj večina med nami želi tudi ohraniti, ubraniti najprej pred svojo lastno neumnostjo in neodgovornostjo in potem tudi pred plenilci vseh sort, barv in porekla, ki Bled vidijo kot priložnost in plen. Čas bo pokazal kaj od tega drži. Če kaj.

MED INOVATIVNOSTJO, (NE)KOMPETENTNOSTJO IN ZAPLANKANOSTJO

O ustvarjalnosti in inovativnosti lahko govorimo šele takrat, ko iščemo novo v duhu časa ki ga živimo, v sozvočju z vsem starim kar smo podedovali in ohranili pred propadom in z rahločutnim razumevanjem potreb, dognanj, izzivov in vrednot, ki jih prinašajo novi časi, o zaplankanosti pa, ko hočemo novo na star, varen, že viden in preizkušen način brez iskrice ustvarjalnosti, duha in znanja in takrat, ko se stroka in posameznik brez samozavesti, poštenja in hrbtenice, zaradi svojih lastnih profanih interesov, poceni proda nekomu z veliko moči, malo znanja in še manj občutka za skupno. Nekomu, ki natančno pozna ceno vsega na tem božjem svetu, nima pa niti najmanjšega pojma o resnični vrednosti katere koli stvari. Prodana stroka ni več stroka, prodana duša pa z izgubljeno kredibilnostjo postane nekompetentna.

KOMEDIJA ZMEŠNJAV

Prokrustov sindrom prikrajanja in raztegovanja pravil je očiten. Žal to ne velja samo za investitorja, kar bi bilo do neke mere še razumljivo, ampak domala za vse udeležence te neverjetne predstave čudaštva in neprofesionalnosti. Investitor v isti sapi trdi, da je vse dogovorjeno in da nič ni dokončno. Občina in natečajna komisija podpirata izbrano rešitev, po naročnikovem mnenju edino možno, in hkrati ugotavljata, da bo treba skoraj vse spremeniti. Del lokalne politike, nekateri od svetnikov, vidijo rešitev problemov v obvezni, avtentični razlagi slabo definiranih pojmov, drugi del pa se za kaj takega ne čuti dovolj sposobnega in se tega boji kot hudič križa in predlaga, da problem rešijo strokovnjaki sami, ki pa so projekt, skupaj s prišepetovalci, že zdaj pošteno zavozili. Projektanti bi z inovativnimi rešitvami izboljšali, posodobili in nadgradili (za)varovani ambient Bleda z novo ultimativno dominanto, zainteresirana javnost pa bi nov objekt sprejela le s stoletje in več starimi, preizkušenimi rešitvami. Civilna iniciativa ve česa noče, ne ponuja pa rešitve, ki bi jo pomirila in zadovoljila, varuhi prostora, skriti za čudno skovanko »nosilcev urejanja prostora« očitno vse bolj trpijo za kompleksno slepoto, oddaljeni opazovalec pa se lahko samo čudi kako nam uspe prav vsak, še tako preprost projekt, dodobra zavoziti.

Projekt ima po mnenju investitorja baje sto odstotno (100%!?!) podporo in soglasje lokalne oblasti, strokovnjakov in varuhov prostora. Investitor je povsem prepričan, da so vse definicije pojasnjene in usklajene in hkrati trdi, da definicij sploh ni, ali pa, - razumi če moreš, - da nič od dogovorjenega ni zares dogovorjeno, odločeno in dokončno.

Občina in natečajna komisija pa, skupaj s strokovnjaki, podpirata projekt in hkrati ugotavljata, da je predimenzioniran, neustrezen in da izbrana rešitev ne izpolnjuje pogojev iz natečaja. V natečaju pa je določba po kateri elaborati, ki jih je natečajna komisija dobila v obravnavo, vključno z izbrano rešitvijo, sploh nebi smeli biti obravnavani.

Kot da bi vsi naenkrat pri tej nalogi izgubili razum, kot da bi vsi hkrati prodali svojo dušo hudiču: nenavadna naključja, čudaške utemeljitve in domala neverjetne interpretacije postopkov in pravil, ki smo jim priča skozi vso zgodbo, kažejo na hudo zadrego odločevalcev, kako kolikor toliko razumno pojasniti javnosti tisto, v kar očitno, kljub vsemu trudu, gostobesednosti, logičnim bravuram in miselnim preobratom, ne verjamejo niti oni sami. Vsi deležniki pa polni pričakovanj in optimizma že vidijo luč na koncu tunela. Spolzek teren bipolarnosti nebi mogel biti bolj očiten kot je.

NATEČAJ

»Z natečajem želi investitor pridobiti strokovno najprimernejše rešitve, ki bodo ob upoštevanju usmeritev iz prostorskih aktov, pogojev, programskih in funkcionalnih izhodišč v največji možni meri upoštevale programsko trženjski koncept hotela.«

MERILA

»Ocenjevalna komisija elaboratov, ki ne bodo izpolnjevali teh pogojev, ne bo ocenjevala.« in

»Na podlagi ocene prostorske pojavnosti bo ocenjevalna komisija dopolnila natečajno nalogo tako, da bo natančneje določila predvidene nastanitvene kapacitete hotela (število sob)«

OCENJEVANJE

Povzetek: »Za ocenjevalno komisijo je ključen izziv natečaja kako umeriti predimenzioniran hotelski programsaj so vse natečajne rešitve izkazale težavnost umeščanja zahtevanega programa (poudaril EB) na izbrani lokaciji. Odprlo se je tudi vprašanje o prihodnosti nastanitvenih objektov, ko se zaradi pandemije rušijo vsa aktualna dognanja in usmeritve za njihovo snovanje. Komisija je revidirala svoje usmeritve in zmanjšala zahtevano količino hotelskih vsebinter skladno z ugotovitvami dopolnila natečajno nalogo in ugotovila, da glede na vse podane rešitve, ni upravičenega strokovnega argumenta za povečanje z OPN določenega faktorja zazidanosti(FZ = 25 %). Z vidika velikosti stavbnih mas in višinskega gabarita je mnenje komisije, da je nujno dodatno zmanjšati hotelski volumen, ker se le tako lahko vzpostavi sprejemljiv odnos novega volumna do obstoječega. Za presojanje višinskega gabarita je v natečajni nalogi podana omejitev, vezana na višino hotela Triglav, ocenjena kot manj primerna, saj gre za lokaciji z različno percepcijsko izkušnjo, ki ju ni mogoče vzporejati. Objekt je utesnjen med dve obodni cesti in razmeroma gosto pozidavo individualnih stanovanjskih hiš manjšega merila, teren pa izjemno strmo pada. Predpisani 10-metrski odmik stavbe od varovanega drevoreda potisne objekt v samo sredino parcele med obe cesti; zahteva iz OPN po umestitvi objekta na zgornjo teraso pa je s tem pogojem onemogočena. Stavbni volumni so v odnosu do padajočega terena in okoliških zemljišč nehumani(odmik do parcelne meje na vzhodu znaša manj kot 6 m!; previsni gabarit nad 2. kletjo pa se z višino 21 m dviga 13 m nad nivojem pešca!, kar je izjemno nehumano)«

»Člani ocenjevalne komisije in strokovni sodelavci po usklajevanju določijo ključne urbanistične podatke, ki jih mora projektant v nadaljevanju upoštevati: zasnova dveh ločenih volumnov in povezovalnega nadstreška lahko dosega faktor zazidanosti max. 25 %, višinski gabarit na nivoju Kolodvorske ceste ne sme presegati treh vidnih etaž (P+2+T), pod nivojem Kolodvorske ceste pa sta dopustni do dve vidni kletni etaži. Faktor izrabe stavbe za nadzemne površine lahko znaša do 1,0. brez kvadrature nadstreška, ki mora biti lahke montažne izvedbe, odprt in prehoden.«

»Skladno s 168. členom OPN Bled k projektni dokumentaciji za gradbeno dovoljenje poda mnenje o skladnosti z zahtevami tudi Strokovni svet za urbanizem Občine Bled.«

ZMAGOVALNA REŠITEV

Povzetek: »Rešitev izkazuje premišljeno iskanje ustrezne prostorske in arhitekturne kontinuitete z okoliško morfološko podobo zazidave. Arhitekturna zasnova odpira razglede na jezero, hkrati pa nudi zadostno osončenost sosednjih obstoječih objektov (kaj to pomeni, kaj in kakšna je »zadostna« osončenost? kateri kriteriji in merila pritrjujejo tej oceni komisija ne pojasni – opomba EB). Stavbna masa predimenzioniranega hotela je zaznavno manjša, vendar po mnenju komisije še vedno nadvladuje prostor in obstoječo silhueto kraja.Volumen manj uspešno sledi naklonu terena in po mnenju komisije dramatično previseva nad Župančičevo cesto. (kljub temu pa) komisija prepozna smelo iskanje ustreznega arhitekturnega odgovora za preobsežen hotelski program in meni, da avtorji zahteve natečajne naloge primerno prevedejo, tako v zasnovo in oblikovanje hotelskega volumna, kot v zunanjo ureditev. Rešitev poda vse (?!? poudaril EB) programske, funkcionalne, tehnične in prezentacijske zahteve ter s podano idejo išče dialog med to-časnim življenskim slogom in značilnostmi lokacije. (?!? mar res? - EB). Elaborat je edini, ki z upoštevanjem priporočil in usmeritev, nakazuje uspešno zasnovo hotela na dani lokaciji. Volumen objekta je v odnosu do okolice prevelik, problematična je usklajenost s topografijo, zato se je ocenjevalna komisija odločila, da pripravi dopolnjeno natečajno nalogo. Splošna ugotovitev je, da vse natečajne rešitve v določenih postavkah odstopajo od razpisane natečajne naloge in da nobena rešitev ne izpolnjuje vseh zahtev natečajne naloge, zato bo vsako rešitev v nadaljnem projektiranju potrebno prilagajati.« (primerjaj s predhodno trditvijo – opomba EB)

PRIPOROČILA

Povzetek: »Objekt naj ohranja značilne vedutne poglede. Obe enoti volumna sta preveliki, potrebno jih je gabaritno zmanjšati. Znižata naj se za eno etažo. Vse etažne višine naj se znižajo na minimalno dopustno višino, fasado v zadnji etaži se preoblikuje kot apliciranje strehe v naklonu. Ulični fasadi obeh volumnov, predvsem ob Župančičevi cesti, naj interpretirata oblikovanje dvokapnih strešin tako, da se poševno »strešino« nakaže in oblikuje iz predvidene dvojne lesene konstrukcije v naravni barvi lesa. V največji možni meri se ohrani obstoječ raščen teren ob upoštevanju nivoja sosednjih parcel.«

JAVNA DISKUSIJA

Gašper Medvešek, projektant; »…..živimo v kapitalističnem času kjer sta se arhitektura in prostor spremenila v kapitalsko dobrino, kjer investitorji prostor vidijo kot neko obliko naložbe. Javni natečaj je neka vmesna cona med skrajnim kapitalističnim in skrajnim etičnim pogledom na prostor……«

Boštjan Prebil, BC investicije: »ko smo projekt štartali skupaj z Občino je bilo govora, da je na tem prostoru hotel zaželen, po takratni strategiji še kot štiri zvezdični objekt s 60 do 90 sobami. Imamo 100% glasov cele komisije da je ta rešitev edina primerna za okolje, na žalost pa ne za konzorcij investitorjev, ker bo kapaciteta najbrž premajhna. Da bi pripeljali na Bled svetovno (hotelsko) verigo bi moralo biti v hotelu 50 sob. Danes so družinski hoteli ogromni, nikjer manjši od 45 sob, kjer je točka preloma, kjer se tak objekt še splača. Bled si tak 5 zvezdični hotel zasluži in pričakuje, da bo javnost sprejela to rešitev.«

Marko Vovk, CI Zaka-Rečica-Bled: »CI spodbija veljavnost natečaja ker ni bil razpisan v skladu z Odlokom o OPN. Ker natečajniki niso dobili pravih izhodišč niti ena od rešitev ni projekt malega družinskega hotela, kar je v neskladju z veljavnimi občinskimi akti. Če Občina sprejme take rešitve kot ustrezne jih sprejema v nasprotju z akti, ki jih je sama sprejela»

Boštjan Ploštajner, svetnik: »termin »manjši družinski hotel« (MDH) v slovenskem pravnem redu ne obstaja. Glede avtentične razlage pa je mnenja, da je pravna teorija okoli terminov popolnoma jasna: avtentična razlaga je možna takrat ko ne širi razlage pojma, mi smo pa v situaciji ko pojma, ki ga želimo razlagati nimamo. Meni, da je zato definicija MDH stvar stroke, ker politika (občinski svet) definicije »ne zna postaviti« tudi zato »ker je ni«. Najbolje je, da se najde rešitev mimo tega pravnega sredstva.«

Replika Marko Vovk, CI Zaka – Rečica - Bled: »termin MDH je postal pravni termin s tem, ko ga je Občina vključila v splošni akt lokalne samouprave; še več, postal je pravni standard, ker vsebinsko ni zapolnjen ga bo treba napolniti, tudi s pomočjo analogije saj je bilo takrat, ko se je ta standard postavljal, kar nekaj takih objektov že v prostoru, nekaj pa jih je še nastalo do danes.«

Gregor Jarkovič, svetnik: »ugotavlja, da dejanski investitor ni poznan, projekt ima izjemno negativen odziv vseh zato sprašuje, ali se pričakuje od lokalne samouprave kakršna koli sprememba in dopolnitve obstoječih prostorskih načrtov ali sprejem kakršnih koli drugih aktov?«

Boštjan Prebil, BC investicije: »mi smo lokalni partner s 25,01% v lasti širše družine Prebil. Aprila 2019 je investitor svetnikom in na KS predstavili projekt s 60-90 sobami na katerega takrat ni bilo pripomb. V predstavitvah in v natečaju je bila definicija MDH vključena, pojasnjeno je bilo tudi kaj to pomeni, čeprav termin ne obstaja. Mi lahko rečemo, da je MDH po vseh kategorijah, ki jih poznamo objekt do 88 sob.

Matevž Čelik, CI Zaka – Rečica - Bled: »pohvala Občini za zgledno izdelane prostorske akte. Pohvala rešitvam, pohvala arhitektom. Letvica za ta natečaj je bila že v štartu postavljena previsoko. Sprašuje na katerih strokovnih podlagah je bila postavljena ocena da je to hotel ki potrebuje 60-90 sob? (87 sob ima n.pr. hotel Toplice, ki zagotovo ni MDH). Ambient Bleda je zavarovana enota kulturne dediščine v kateri so določila, da se v tem prostoru ne smejo spreminjati odnosi med poselitvijo in odprtim prostorom in se ne sme postavljati novih prostorskih dominant. Ta rešitev pa je nedvomno nova prostorska dominanta s katero bi bila ta enota trajno poškodovana če ne celo deloma uničena.«

Opozori, da preveritev kapacitete prostora ni namenjena preveritvi maximuma ampak optimuma, ki ga prostor prenese. Kapaciteta prostora ne more dobiti verifikacijo skozi javni natečaj ampak kvečjemu z javno razgrnitvijo in skozi javno razpravo, ki vključuje tudi podajanje pripomb in ogovore nanjo.

Milan Rejc, svetnik: »vsaj investitor bi se lahko vprašal kaj pomeni MDH. V pismu o nameri, sklenjenim med Občino in investitorjem je omenjeno 90 postelj ne sob. V strategiji razvoja slovenskega turizma 2017-2021 točno piše kaj je MDH (20-40sob). Za tolmačenje občinskih aktov pa je pristojen le OS.«

Toni Mežan, svetnik: »Ko smo postavljali definicijo MDH smo v glavi imeli hotela Berc in Lukanc in bivši hotel Evropa, nikakor pa ne objekta v teh gabaritih. Res je bila aprila 2019 organizirana informativna predstavitev projekta ampak ne s pravimi podatki in v pravih gabaritih. Predlaga revizijo projekta in pravno preverbo ali kaj od očitkov CI drži. Vsak investitor je pri nas dobrodošel, če se le prilagodi našemu okolju in našim pravilom.«

Replika B. Prebila svetniku Mežanu: »od prvega dne smo z OU in županom igrali transparentno. Z občino sta podpisani dve pismi o nameri; v enem je bilo razčiščeno kaj pomeni besedna zveza MDH, natečaj je bil parafiran s strani številnih deležnikov, tudi župana in tam smo se nečemu zavezali. V natečaju je Občina imela jeziček na tehtnici. Zdaj imamo tretjinski hotel. Ne moremo pa pristati na 20 sob.«

Jana Špec, svetnica: »nesporno je, da vrsto nastanitvenih obratov opredeljuje Zakon o gostinstvu in Pravilnik o min tehničnih pogojih za to dejavnost. V njih ni termina MDH. Sprejmimo obvezno razlago OPN in sami določimo tisto kar manjka in s tem bi dobili tudi pravne podlage. Občinski svetniki ne smejo razmišljati kot lastniki kapitala, take logike mi ne moremo sprejeti. Tudi v kapitalizmu in turizmu je treba ohranjati naravne in kulturne danosti. Tega ne bo, če bomo prepustili kapitalistom da vlagajo kar tako, samo da bodo njihove naložbe dajale dobiček.«

MANJ EVROPE, VEČ BLEDA?

Iz javne diskusije se da razbrati, da je bilo investitorjevo izhodišče za projektiranje (tako Gašper Medvešek) hotel kapacitete 9000 m2. V oči pa bode ugotovitev, da so v 1. fazi javnega natečaja dosledno vse rešitve to, že v osnovi megalomansko zahtevo investitorja, še močno presegle. In nihče od deležnikov se ni vprašal kako to, kaj je bil razlog za to, najmanj nenavadno dejstvo, če ne gre še za kaj hujšega - in uporabil določilo iz razpisa, ki pravi, da komisija elaboratov, ki ne bodo izpolnjevali vseh pogojev, sploh ne bo obravnavala.

V polemiki je bilo tudi izpostavljeno, da je bila v več mesečnih pogajanjih z investitorjem dosežena po mnenju projektantov »razpolovitev programa« s tem, da je izpogajano 4000m2 pod zemljo in 2700m2 nad njo. Račun o razpolovitvi se iz predstavljenih podatkov sicer ne izide, ampak rezultat je kljub temu obetaven glede na to, da je bilo v diskusiji dano zagotovilo, da bo investitor »na novo« določil število sob in velikost objekta prilagodil usmeritvam komisije.

Iz celotne razprave in iz razpoložljivih dokumentov se da razbrati, da je komisija, ki je ocenjevala rešitve, nedvomno opravila veliko delo kar se tiče stroke. Več dvomov pa se, glede na stališča akterjev te polemike, nanaša na samo organizacijo javnega natečaja, na veljavnost pravnih podlag predvsem pa se je pokazal dvom v upoštevanje vseh meril in kriterijev, ki so bili zapisani v natečajni dokumentaciji in uporabljeni pri ocenjevanju ustreznosti elaboratov.

Javno mnenje

Upravičeno ali ne, javno mnenje je nedvoumno in neusmiljeno. Kljub temu pa jeza, bes, šokiranost ali žalost in zgroženost, zanesljivo pa ne dvom v stroko in celo edino izobraževalno ustanovo, ki jo imamo za ta(k) namen niso neki hudo pomembni, konstruktivni ali učinkoviti argumenti s katerimi bi kdor koli lahko dokazoval svoj prav in zmoto nekoga drugega. Zato bi bila najbrž na mestu odločitev, da bi se bilo tudi v komentarjih in kritikah dobro malček ustaviti, zajeti sapo in si vzeti čas za razmislek.

Če skušamo biti kolikor nam lastna pamet dopušča objektivni in pri tem čim manj čustveni v svojih reakcijah na projekt, ki se bolj ali manj tiče, poleg vpletenih, tudi vseh nas, ki živimo med temi kuclji, potem moramo najprej sprejeti nekaj dejstev kot takih in se šele na podlagi tega opredeliti do problema. Tega pa niti v komentarjih, niti v bolj ali manj burnih in žolčnih reakcijah na predstavljene rešitve, ni.

DEJSTVA

Govorimo o natečaju, kjer naj bi stroka poiskala in izbirala najprimernejšo (najmanj invazivno, najmanj motečo in hkrati tehnično najboljšo, najbolj inovativno, estetsko in še kakšno) rešitev za umeščanje in izgradnjo pomembnega in (kljub izrecni prepovedi) celo dominantnega objekta v občutljiv in celo varovan prostor posebnega pomena.

Dejstvo je, da do zdaj vemo le kdo je zmagal na natečaju, s kakšno rešitvijo in zakaj se je stroki in komisiji zdela izbrana rešitev najprimernejša ali najboljša.

Nesporno je tudi, da ni nujno, da je zmagovita prostorska ureditev tudi realizirana, da je realizirana natančno taka kot je bila predlagana ali da je sploh karkoli od projekta realizirano.

Najbrž ni nobenega dvoma tudi o tem, da natečaj še ne pomeni, da je ta rešitev izvršeno dejstvo.

Nič ni narobe, če javnost dvomi v strokovnost ocenjevalne komisije, nič slabega ni niti v tem, da o tako pomembni zadevi (so)odloča celo naročnik sam s svojimi partikularnimi interesi. Zanesljivo pa je izjemno pomembna vloga lokalne skupnosti pri tem. Ne glede na njene strokovne reference, saj oni predstavljajo v resnici najbolj avtentičen javni interes, tako kot je lokalna samouprava na nek način uradni predstavnik tega interesa.

Lahko smo kot prebivalci kraja užaljeni, ker nismo bili povprašani za mnenje, pa ne o natečaju samem in rešitvah, zdi se, da je to preveč strokovna materija za laično javnost, četudi zainteresirano, ampak o naših predstavah, kaj pričakujemo, želimo ali še prenesemo kot sosedje nekega novega dominantnega objekta v prostoru.

OBJEKTIVNO ALI PRISTRANSKO OCENJEVANJE

»……. Arhitekturni natečaji so ovira pred nepremišljenimi posegi v prostor, pred razpisi s prirejenimi pogoji in pred sistemsko korupcijo….. procesi odločanja (brez javnega razpisa – opomba EB) pa umaknjeni od oči javnosti….« (Tomaž Krištof, predsednik ZAPS)

»……… za kakovostno urejanje prostora je odgovoren investitor…….« (Ministrstvo za okolje in prostor)

» …….. natečaji so nujni……. Za večje javne projekte in druge pomembnejše stavbe………. To preprečuje, da bi zmagali tisti, ki imajo prijateljske zveze z odločevalci, župani ipd……...« (Boris Podrecca, arhitekt)

Če bi pri umeščanju hotela Evropa v prostor sledili zgolj dejstvom in jih skušali razumno analizirati brez čustvene preobremenjenosti, bi kmalu ugotovili, da se prava vprašanja o predvideni gradnji skrivajo daleč od tistega, kar se nam na prvi pogled ponuja kot problem. In to bi nas moralo skrbeti.

To pa so vprašanja, ki bi jih namesto jeze in užaljenosti morala stroki in lokalni oblasti postaviti zainteresirana javnost in od njiju zahtevati tudi odgovore, podkrepljene z utemeljitvami in dokazi. In tega niti ni tako malo. In odgovori, zdi se, niso ne vem kako enostavni. Ne za stroko in še manj za lokalno samoupravo in njihove strokovne službe.

Že na prvo, najbolj elementarno, vprašanje, kako se izbrana rešitev sklada z veljavnim OPN, bi bilo najbrž težko odgovoriti. Še težji pa bi bil verjetno odgovor na vprašanje ali bodo strokovne službe in vodstvo lokalne skupnosti v primeru ponovnega neskladja popravljene rešitve s temeljnim prostorskim aktom (do tega je že in bo še prišlo) zahtevali od naročnika popolno skladnost projekta in prilagoditev zmagovite rešitve lokalnemu predpisu ali pa se bodo same, mimo javnosti, skušale, zaradi »višjih interesov« vsaj do neke mere prilagoditi investitorju in bodo občinskemu svetu, lokalnemu zakonodajalcu, predlagale spremembo predpisa oziroma temeljnega prostorskega akta. Katera koli odločitev bo obveljala, bo problematična vsaj za del udeležencev v tej igri interesov.

Ne glede na zakonske okvire, ne glede na strateške razvojne dokumente v zvezi s hotelom Evropa, ki naj bi bili »materialni odraz vrednot in vizije nas, ki živimo na tem prostoru«, ne glede na javni interes in na široko zastavljeno iskanje »najboljših« strokovnih rešitev s sodelovanjem kopice strokovnjakov pri tem projektu in ne glede na izjemno kooperativnost in naklonjenost lokalne oblasti temu projektu, pa vse kaže na to, da v tej igri zmešnjav ni sodeloval, ali vsaj ne dovolj, ali vsaj ni bil slišan, ali ni bil dovolj slišan, eden od ključnih akterjev pri tej in takih zgodbah: lokalna skupnost sama, prebivalci tega kraja, za katere menimo in govorimo, da so tisti, ki najbolj avtentično branijo tisto, kar si vsi predstavljamo kot javni interes. Le oni, prebivalci sami so tisti, ki so v svoji izvorni obliki ne samo nosilci javnega interesa, ampak so tudi tisti, ki z uveljavljanjem pravil igre, ki jih imenujemo javni interes največ pridobijo, ali, ko pride do obvoda teh pravil, nepovratno izgubijo vse kar so podedovali in jim je bilo zaupano v varstvo. Vsaj na dolgi rok.

Kljub vsem silnim predpisom in deklarativno dobrim namenom je rezultat projekta in javnega razpisa ugotovitev, » …..da vse natečajne rešitve v določenih postavkah odstopajo od razpisane natečajne naloge, da nobena rešitev ne izpolnjuje vseh zahtev natečajne naloge in bo vsako rešitev v nadaljnjem projektiranju potrebno prilagajati…….« in - revolt. Bled si ne zasluži tega, zasluži pa si temeljit razmislek o razlogih, ki so pripeljali do tega.

INTERESI; LEGALNOST IN LEGITIMNOST

Izkušnje govorijo, da je vloga in primarni, predvsem kratkoročen interes investitorja, kar pove tudi sam, povsem drugje in daleč od tistega, kar naj bi bil javni interes in javno dobro in kar običajen človek razume pod tema pojmoma. Primarni motiv kapitala kot takega je dobiček. Čim večji v čim krajšem času. Namen naložbe je oplemenitenje kapitala samega, je obogatitev. Ne glede na ceno in posledice, ki jo plačata okolje in družba. In šele daleč za tem, pod pogojem, da imamo jasne in enoznačne predpise o varovanju okolja s sankcijami za kršitelje in če ali ko imamo opravka z družbeno odgovornim investitorjem, takim, ki razmišlja dolgoročno, prideta na vrsto javni interes in javno dobro in dolgoročna vzdržnost projekta, s čim manjšimi negativnimi vplivi na okolje in na družbo kot tako. Taki investitorji pa so redki, vsaj pri nas, tukaj in zdaj, ko se pretepamo s prvotno akumulacijo kapitala nekih novih tajkunskih grabežljivcev in tistih, ki, kot je že cinično ugotovil tudi projektant v svoji predstavitvi projekta, razumejo prostor kot kapitalsko naložbo.

Nikoli pa brez upora ljudi in brez pritiska javnosti ni bilo, ni in ne bo samoumnevno, da je javni interes prepoznan kot bistvena ali nujna komponenta nekega posla. Veliko večja verjetnost je, da temu ni tako.

Seveda so tudi kapitalski interesi čisto legitimna stvar. Vse dotlej, dokler ne porušijo krhkega, labilnega in ranljivega naravnega in družbenega ravnovesja v prostoru. Ali, kar niti ni tako redko, dokler za seboj ne zapustijo družbeno in okoljsko opustošenje, kar tudi ni izključeno. Še posebej takrat, ko nosilci kapitala ugotovijo, da dobički od naložb niso izpolnili njihovih pričakovanj. Saj vemo; kapital je hudičevo plašna ptica….. ali plesen, ki se najbolj razrašča tam, kjer se njene metastaze najlažje širijo.

Nedvomno je, - in to daje grenak priokus temu projektu,- da je kljub kopici predpisov, kljub vsem silnim podlagam za javni natečaj, kljub množici varuhov prostora, kljub zavarovani kulturni dediščini in zavarovanim naravnim vrednotam, kljub (ali prav zaradi) kopice strokovnjakov, ki so bili vključeni v ta projekt in še večjemu številu tistih, ki o tem, kljub njihovim nespornim referencam, niso bili niti povprašani za mnenje, ta zgodba, vsaj tako kaže v tem trenutku, ušla nadzoru. In če je tako, se je treba vprašati kako se je to lahko zgodilo in razmisliti celo o legalnosti projekta, ki povzroča kup dvomov in nejevolje v prostoru.

Zalomilo se je NA banalnostih

Razpravljamo o estetiki in okusih o katerih so že stari Rimljani ugotovili, da se ne gre prepirati.

Eni, tisti bolj previdni, ki prisegajo na tradicijo in verjamejo izključno v lepoto in estetiko preteklih rodov, bi za model jemali ideje in zgodbe iz nekih drugih, že zdavnaj minulih časov in v njih iskali rešitve za tukaj in zdaj, ne da bi se zavedali, da duha časa na ta način preprosto ni več mogoče ujeti in bi s tem dosegli le eno, postali bi plagiatorji svoje lastne zgodovine ne da bi si to želeli.

Drugi, in med njimi ni veliko domorodcev, pa prisegajo na modernost in na sodobne prijeme s katerimi bi se radi še enkrat več preizkusili v inovacijah, se spopadli z novo modernostjo, z novim vrednotenjem estetike, lepote in funkcionalnosti in ob in z reinterpretacijo starih rešitev in referenc, ki so prisotne v prostoru že od avstrijskih časov dalje in iz časov povojnega jugo modernizma, ko so se na Bledu gradili objekti neke nove (protokolarne) »blejske?« arhitekture, ki je bila in je v popolnem kontrastu z vsem, kar je ta prostor označevalo prej, bi na novo, z idejami in prijemi iz nekih tujih logov, cepljenih na obstoječe danosti, urejali in preoblikovali prostor in podobo kraja po svoji lastni podobi in navdihu.

Skeptični tradicionalisti opozarjajo na eni strani na arhitekturne presežke, ki so nekoč Bledu prislužili slavo mondenega alpskega letovišča in smo se jim zaradi neznanja, brezbrižnosti in hlastanja po vsem novem, naprednem in boljšem prehitro odrekli in po drugi strani na kasnejše bojda strokovne rešitve, ki jih večina ljudi, ki živi v tem prostoru vidi kot zdrse, ki jih javnost ni nikoli sprejela za svoje in jih ni zmogla prebaviti. Še več, mnogim med njimi, pa ne samo tradicionalistom, se zdi, da gre za rešitve, ki jim niti zgodovina, niti duh časa, nista zmogla nadeti patino vraščenosti v prostor in zlitja z okoljem.

Modernisti, ki bolj kot na tradicijo, prisegajo na vse novo, drugačno in originalno, pa bi radi dobili priložnost, da kraju, tako kot njihovi predhodniki, vtisnejo svoj pečat in mu pustijo dokaz o svojem bivanju in prisotnosti, sebi pa postavijo trajen spomenik.

Kdo ima bolj prav na žalost nam, tej generaciji, ki ji je usoda namenila odločitve, ki bodo bolj vplivale na prihajajoče generacije kot na nas, ne bo dano vedeti.

Prepiramo se celo o tem kako razumeti besedno zvezo »manjši družinski hotel« ob kateri se zdi, da smo vsi postali poznavalci kaj naj bi to bilo in hkrati vsi v en glas zatrjujemo, da pa ne vemo, kaj to v resnici je ker, - in tu je samo jedro problema, - nam tega še nihče ni jasno predpisal in uzakonil. Kot da bi nam šele napisano zakonsko določilo dalo ključ do rešitve same. Kot da bi nam šele neka sila onkraj nas in večja od nas narekovala, kaj in kako kaj razumeti. Kot da bi pozabili, da smo odrasli ljudje, ki sprejemajo odločitve in s tem odgovornost na svoja lastna pleča. Kot odgovoren in samozavesten gospodar na svoji zemlji. Nič nas ne ovira, da sami odločimo kaj to je, kako to razumeti in našo odločitev tudi zapišemo v naše akte. Razen nas samih. Če se bojimo odgovornosti, če se bojimo biti prvi med enakimi, potem nam ni pomoči in bog nam pomagaj. Prepirali se bomo še naprej o oslovi senci in pametovali o banalnostih.

Strah nekega svetnika je pri tem popolnoma odveč: namesto iskanja in brskanja po tujih vzorih in trdnih zakonskih normah, namesto brezmejne zaupljivosti v stroko in njeno visoko profesionalnost, lahko politika sama, lahko občinski svet, če se tako odloči, sam določi kaj to je in kako razumeti pojem, ki v občinskih aktih bojda še ni ustrezno definiran. Konec koncev je to celo njihova dolžnost. Če pa politika, ali vsaj njen nesamozavestni del, ki ne verjame v svoje kompetence, tega iz nekega nerazumljivega razloga ne zmore, pa naj o tem povprašajo svoje občane. Ni vrag, da nebi z nekaj malega poguma ne zmogli organizirati lokalnega referenduma. Oni, občani in volivci, pa najbrž so tisti, ki kot avtentičen glas ljudstva in javnega interesa lahko, si upajo in zmorejo postaviti in zapolniti neko pravno normo in dati politikom, ki jih zastopajo, orodje za obvezno, avtentično razlago kako razumeti in razlagati nov, nedefiniran pojem oziroma besedno zvezo. Nič hudega, če si neodgovorna politika in stroka, ali vsaj nek njun del, želi prevaliti breme odločitve na ljudi. Vse, kar mora pri tem sama storiti je, da glasu ljudstva ponudi dovolj širok razpon možnih tolmačenj kaj naj bi definiralo sam pojem: od minimalnega standarda, ki je bojda nekje okoli desetih sob, preko petintridesetih sob, ki jih omenjajo projektanti kot ekonomski minimum, pa vse do devetdeset sob, kar so mokre sanje investitorja. Ljudstvo bo brez velikih žrtev to zmoglo in odločilo. Konec koncev ljudem neposredno odločanje niti ni tako tuje in o tem ne bo odločalo ne prvič in ne zadnjič. Ne nazadnje, tako volimo tudi župana.

CIVILNA GIBANJA

Znova se je potrdilo, da so tudi Civilna gibanja in združenja za zdravje neke družbe nujno potrebna, zoprno pa je, da se razne iniciative vzpostavijo šele post-festum, kot reakcija na že narejene zdrse, prikrajanje pravil in neumnosti namesto, da bi bila civilna gibanja sama po sebi stalen pes čuvaj avtentičnega javnega interesa in korektor vsemu tistemu, ki se skriva v in za tako imenovanim uradnim interesom, ki najbrž ni čisto imun na nedostojna povabila ali celo diktat razno raznih lobijev in interesov, ki v tem prostoru vidijo priložnosti za oplemenitenje kapitala.

TRŽNA LOGIKA

Bolj neusmiljena in bolj brutalna kot javno mnenje je lahko tržna logika sama.

Po mnenju mnogih kraj brez kančka dvoma, rabi, želi in prenese hotel visoke kategorije. Dvomiti v to bi bilo za marsikoga od njih malo-da-ne blasfemija, bogokletno. Veliko težji in kompleksnejši pa bi bil najbrž odgovor (seveda, če bi se o tem tudi spraševali) na vprašanje ali gostom, ki so pripravljeni v prestižnem hotelu zapraviti malo premoženje, ustreza okolje v katerem je tak objekt umeščen in ali mu kraj sam ponuja in omogoča vse tisto, kar obiskovalec od njega pričakuje.

Bled ima nedvomno izjemne naravne danosti, ima neverjeten potencial in predispozicije, da bi lahko bil izjemna destinacija, za kar se tudi ima in se vsem nam zdi samoumnevno, da tako tudi je. Ne vemo pa, če tako v resnici tudi je, in le ugibamo lahko, koliko časa bo vse to še trajalo glede na to, da ne zmoremo nekaj, mali delček tistega, kar od kraja in okolja dobimo, njemu tudi vrniti. Živ dokaz, kako malomarni smo do tistega, kar nas hrani in dela izjemne, je jezero, ki predvsem zaradi brezbrižnosti in ignorance tistih, ki bi ga prvi morali varovati, umira. Malo zaradi naravnih danosti, več zaradi grabežljivosti in – notorične nesposobnosti. Pa ne strokovnjakov ampak upravljalcev jezera.

Vsak gost, še posebej pa tisti, ki je pripravljen plačati visoko ceno za hotelske usluge, prekleto dobro ve, kaj hoče in pričakuje za svoj denar. Tu pa se postavi ključno vprašanje, ki se bolj kot hotela ali hotelov najvišjega ranga, tiče kraja in to je vprašanje, kakšna je, kako ekskluzivna je, poleg naravnih danosti, celotna turistična ponudba kraja samega in njegove okolice: kako je z dostopnostjo do vrhunskih ali vsaj kakovostnih storitev, kako in kakšna je organizacija mobilnosti v kraju, kakšna je prometna ureditev kraja, kako je kraj povezan z zaledjem in kakšno in kako kakovostno je zaledje samo. Še pomembnejša pa se, z vidika mobilnosti in dostopnosti, zdi kvalitetna povezava celotne destinacije s svetom in prostorom od koder pričakujemo take goste. Tu pa vsi, kraj in država, že ob hitrem premisleku, pademo na izpitu.

Potem pa je tu še vprašanje, kako kompetenten, kako organiziran, kako operativen, izobražen, profesionalen, učinkovit, kultiviran in razgledan je kader, ki dela v tej branži in živi od nje.

Ali vprašanje kako najbolj zahtevnemu in razvajenemu gostu ali obiskovalcu Bleda, ki že ima vse in vse lahko dobi, ponuditi nekaj »našega«, originalnega in kvalitetnega kar drugje ni mogoče dobiti in kako z blagovno znamko Bleda, ki ne bo le promocijski trik brez vsebine, zagotoviti kvaliteto proizvoda vrednega tega imena. Marsi kaj, kar se zdaj baha z imenom »blejski« v resnici ni to za kar se izdaja in ni od tam, od koder ime pravi, da je. Da o kvaliteti niti ne govorimo. In še manj o zlorabah tega imena ne samo v kraju samem ampak celo onkraj krajevnih meja.

Zaenkrat se zdi nerešljiva tudi uganka, kako v kraj privabiti prestižne blagovne znamke, ki so jih gostje hotelov najvišjega ranga navajeni že od doma, pri nas pa o njih ni ne duha in ne sluha.

Lastna kvalitetna blagovna znamka bi morda v konkurenci z globalnimi znamkami, s pravo promocijo in pravimi ljudmi lahko samo pridobila in morda postala tudi sama globalna referenca sama sebe in kraja od koder izhaja. Tudi s tem bi v naše slabo prezračeno okolje spustiti malo prepiha in kozmopolitizma, ki nam ne tako daleč nazaj ni bil tuj.

Najbolj mondena in ekskluzivna letovišča slovijo tudi po odmevnih kulturnih, športnih, družbenih in družabnih dogodkih, ki se dogajajo vsak dan v letu čez dan in globoko v noč bodisi v koncertnih ali športnih dvoranah, pa naj gre za plesno muziko, ki privablja trume mladih na celonočne ali večdnevne zabave ali za športne spektakle, ki pritegnejo pozornost množic z vsega sveta.

Po drugi strani pa gostom z drugačnimi preferencami ista letovišča hkrati ponujajo obilo priložnosti za kontemplacijo in samorefleksijo.

Skoraj zagotovo se za vsakim mondenim letoviščem, za vsako atraktivno in uspešno destinacijo, za vsakim prestižnim in donosnim poslom, skrivata vpliven posameznik in zgodba. Ni nujno, da je zgodba povsem resnična, lahko je tudi mit in utvara, pomembno pa je, da je originalna, privlačna in zanimiva. Vse ostalo naredijo za nas in namesto nas zgodbe tistih, ki so nas obiskali.

Veliko tega, kljub vsem silnim strategijam, ki jih imamo, nam še manjka. Manjka nam dobrih zgodb. In nekaj uglednih posameznikov, ki bi jih pripovedovali.

KONGRESNI IN PROTOKOLARNI TURIZEM

Že res, da so najbolj zaželeni gostje in tisti, ki trošijo (naj)več prav kongresniki in udeleženci različnih (državniških) forumov. Hkrati pa je prav ta vrsta gostov tista, ki nima ravno veliko časa za prostočasne dejavnosti in jim že hotel sam, še posebej, če je njegova zasnova taka kot je predstavljena v zmagovalni rešitvi za hotel Evropa, praviloma lahko ponudi vse, kar ti ljudje rabijo za svoje delo in zabavo. Ampak to najbrž ni dovolj in ni vse, kar hočemo in pričakujemo od njih; da zgolj v hotelu, v katerem so nastanjeni oddelajo svoje in - oddidejo. Nam bi moralo biti pomembneje, da takrat, ko nas zapustijo, s seboj odnesejo vsaj vtise, ki jih bodo vzpodbudili, da se vrnejo še na oddih, počitnice in dopust. Za dalj časa, kot traja nek kongres ali forum. Ali – kot bodoči sokrajani.

Tukaj pa se lahko vprašamo ali smo sposobni, ali znamo ali smo dovolj atraktivni, izjemni, vabljivi in odprti, da kot kraj in kot destinacija ponudimo, tudi najbolj zahtevnemu gostu na dopustu ali oddihu, vajenem vsega udobja in ekstravagance dovolj, oziroma večino tistega, če ne vse(ga), kar pričakuje in rabi tudi takrat, ko nas ne obišče kot udeleženec kongresa, foruma ali protokolarnega dogodka?

Ne pozabimo: v kraju, kjer je kopica hostlov in »nastanitvenih obratov« iz na hitro in na pol predelanih kleti, garaž, podstrešij, hlevov ali senikov, ki, z veliko prizanesljivostjo pri ocenjevanju, dosežejo komaj kaj več kot najnižje standarde bivanja. V kraju, kjer najbogatejši, najbolj nečimrni, najbolj razvajeni in polni elitizma, napuha in samih sebe, na najbolj prestižnih lokacijah kraja in v najbolj obiskanih lokalih ali na promenadi, zlahka srečajo svojega hišnika, tajnico, šoferja ali sobarico. In v kraju z družabnimi in kulturnimi dogodki in prireditvami, ki komaj, če sploh, presežejo nivo prostočasne ljubiteljske dejavnosti zagnanih posameznikov in skupin.

Da o sami kategorizaciji nastanitvenih obratov, ki naj bi zagotavljala visoko kakovost bivanja in uslug v hotelih in turističnih objektih, razen redkih izjem, kjer so si sami postavili precej višje standarde, niti ne govorimo.

Za vse to rabimo, poleg naravnih danosti, tudi vizijo, znanje in sposobnost. Tega pa nam, vsaj videti je tako, manjka toliko, kot imamo preobilja vsega, kar nam ponuja narava.

NI VSE ZLATO KAR SE SVETI

Po drugi strani pa bolj senzibilni državljani, družbeno odgovorni aktivisti in civilna gibanja vse bolj opozarjajo na problem ekskluzivnega, prestižnega turizma zaradi njegovega ogličnega odtisa, ki ga pušča za seboj in na vse bolj kompleksna ekološka vprašanja v zvezi z obremenitvijo okolja, ljudi in narave, če že zanemarimo njihov vpliv na obstoječo javno gospodarsko infrastrukturo, kar pa tudi najbolj ekskluzivni ponudniki hotelskih storitev še kako radi zamolčijo in preložijo na lokalno skupnost.

Ni nujno, da v kraju, ki si želi prestižne goste, tudi obstoječa javna gospodarska infrastruktura zmore obremenitve, ki jih za seboj potegne nadstandardna ponudba. In hkrati nikjer ni zagotovil, da bodo investitorji objektov, ki nadpovprečno obremenjujejo to infrastrukturo, pripravljeni nase prevzeti stroške, (ali vsaj njihov večji del) izgradnje, prilagoditve in usposobitve javnih (komunalnih, telekomunikacijskih, energetskih in prometnih) sistemov na eksponentno rast obremenitev.

Če in ko v razmislek vzamemo še sekundarne sisteme, nujne za nadstandardno turistično ponudbo in visoko razvito in vrhunsko organizirano družbo kot celoto, med katere mirno lahko štejemo nekdaj uspešen in znamenit zdraviliški turizem o katerem zdaj pri nas ni več ne duha in ne sluha, zdaj med nadstandardno uslugo mirno lahko štejemo dostopnost do sodobnih vrhunskih specialističnih zdravstvenih storitev, razvajanje telesa in duha v razno raznih spa-jih, wellnesih, fizioterapijah, masažnih salonih in rehabilitacijskih centrih in ponudbo zadostnega in raznovrstnega števila vrhunskih športnih objektov in z njimi povezanih prostočasnih dejavnosti, potem smo lahko še v precej večji zadregi.

S prestižnimi objekti visokega ranga, tako kot skoraj z vsakim projektom, nam je res dana možnost zaposlitve in zaslužka. Če so naše ambicije ambicije natakarjev in sobaric. Ampak šele s kvalitetno izven hotelsko ponudbo, ki gre z roko v roki tudi s hoteli najvišjega ranga, z vrhunskimi kulturnimi in družabnimi prireditvami in dogodki, s tistim, kar prihajajoča generacija imenuje »kwa dogaja in kje dogaja«, pa prispevamo k dodani vrednosti kraja več kot le iztržek, ki ga pričakujemo in dobimo od zadovoljnega hotelskega gosta. Za to pa je potreben čas. Kot zdaj kaže pa investicije v tovrstno ponudbo tudi hotelirje veliko manj zanimajo, če sploh jih.

Dokler bo tako, dokler ne bodo dani tudi drugi (kot visoko razvita urbana kultura) pogoji za vzdržen turistični razvoj kraja z večjo dodano vrednostjo, dokler kot celota, kot destinacija ne bomo znali nadgraditi in učinkovito zavarovati naravnih danosti pred zlorabami posameznikov ali interesnih skupin, dokler ne bomo poznali realnega potenciala kraja, dokler ne bomo našli svojo lastno prepoznavno tržno nišo, dokler ne bo v kraju samem zadosti kritične mase tistih, ki ne vidijo v njegovem naravnem, družbenem in urbanem potencialu samo neskončnih možnosti za naložbe, ki naj prinašajo čim večji profit, dokler se bo v tem poslu v resnici dogajalo tudi (namerno ali nenamerno) izčrpavanje kraja brez učinkovitih varovalk pred zlorabami in dokler ne bomo zmogli nekaj solidarnosti med ljudmi in prostorom in vrniti kraju delček tistega, kar od njega dobimo, bo naša usoda še naprej taka, kot je zdaj: pod ceno se bomo, - kot pocestnica – prodajali prvemu ponudniku, ki nam bo obljubljal nebesa na zemlji.

»za vsakim velikim bogastvom se skriva zločin!« (EMILE ZOLA)

Na koncu pa še o enem zmeraj spregledanem dejstvu in prikritem problemu: kot je rekel eden od svetnikov v javni polemiki o tem projektu; vsi investitorji so pri nas dobrodošli. Če se le držijo naših običajev in pravil igre. Ampak pravila igre segajo daleč onkraj tistega, kar je bilo izpostavljeno na tej okrogli mizi. Spoštovanje pravil igre, ki jih je naša civilizacija uzakonila in na katere je vse bolj pozorna, se začne že veliko pred načrtovanjem in umeščanjem nekega objekta v prostor in veliko prej, preden se neka finančna operacija ali naložba začne. Spoštovanje pravil igre imanentno vključuje tudi ugotavljanje porekla kapitala, ki se investira v nek prostor. Brez tega pravila, brez pozornosti in spoštovanja civilizacijskih norm kraj, v želji po investicijah in koristih, ki izhajajo iz tega, lahko hitro postane pralnica. Pralnica umazanega denarja in pralnica zavržnih praks, ki so siamski dvojčki tistih, ki skušajo skozi legalne posle prikriti ali skriti kakšne druge umazane rabote.

Kapital sumljivega izvora in celo legalno pridobljen kapital obremenjen z etično spornimi ravnanji, že po definiciji ne more biti družbeno odgovoren in pri tako pridobljenem premoženju niti ne smemo pričakovati, da se bo tudi po čiščenju in pranju obnašal popolnoma drugače in postal odgovoren do okolja, v katerem se je opral. Nasprotno, z veliko gotovostjo lahko sklepamo, da se bo zgodilo tisto, kar ljudska modrost razume pod besedno zvezo »volk dlako menja, svoje nravi pa nikoli«. Ko in če imamo opravka s take sorte investitorji lahko pričakujemo v poslovanju z njimi več težav kot koristi in dolgoročne družbene in okoljske probleme ali pa, če ne bodo izpolnjena njihova pričakovanja glede dodane vrednosti, celo degradacijo in opustošenje tistega, kar je bila in še vedno je naša primerjalna prednost pred tistimi kraji in področji, ki se takim investitorjem in investicijam niso znali ali hoteli izogniti ali se jim zoperstaviti.

Mogoče pa bi prijazne besede občinskega svetnika lahko dopolnili: pri nas je dobrodošel vsak družbeno odgovoren investitor z referencami, ki dokazujejo, da je njegovo poslovanje prijazno do ljudi in okolja in vsak, ki bo znal v sožitju živeti z okoljem in ljudmi, ki živimo tukaj in bo spoštoval, varoval in cenil tisto, kar mu kraj, okolje in ljudje ponujamo v (so)uporabo. Pri nas so dobrodošli vsi, ki jih bolj kot plenjenje zanima varovanje vsega kar smo, imamo in kar smo zaenkrat še uspeli ohraniti pred opustošenjem.

Tudi o tem bi se bilo treba pogovoriti, tudi o tem razmisliti. Če nočemo postati pralnica.

Lahko bi bili vsaj v nečem prvi: nič nam ne preprečuje, da nebi volkovom in hijenam poslovnega sveta, najsi so iz naših, domačih logov, ali širnega sveta, že v naših temeljnih aktih sporočili, da nas njihove poslovne prakse ne zanimajo in bi se jim že na ta način vnaprej zahvalili za sodelovanje.

Ampak, ne mi, - na potezi so svetniki.

Pri tem pa ne gre pozabiti besed aktualnega župana: »…… Marsikdo ne ve kje je Slovenija, veliko več pa jih natančno ve kje je Bled…..«. V teh besedah je veliko ponosa in samozavesti. Upravičeno. In še več odgovornosti, na katero pa smo (pre)hitro pripravljeni pozabiti. Vsaj nekateri.

Emil Brence