Dvajsetminutni film popelje v dogajanje na Blejskem gradu v 16. stoletju

Na premieri sta režiser kratkega filma Zvon Tim Luznar in direktor fotografije Amadej Bratuž pojasnila, da so aktivne priprave na snemanje trajale mesec dni, film pa je nastal v sedmih snemalnih dnevih. Kultni legendi o potopljenem zvonu so dodali novo perspektivo in ji dodali sveže dramatične vložke. Kot so pojasnili, so inspiracijo črpali iz časov turških vpadov, kmečkih uporov in protestantizma.

Zgodba se odvija na mogočnem Blejskem gradu v začetku 16. stoletja, ko so se plemiči opajali v razkošju, tlačani pa utapljali v blatu in skrbeh. Težka roka davkov je neusmiljeno pritiskala na ljudstvo, medtem ko je domačo Kranjsko počasi zastirala temna senca turške grožnje. Jeza v skrivnih kotičkih dežele je postajala pripravljena, da izbruhne v ogenj upora – ogenj, ki za tedanjega zakupnika Bleda Hartmana Kreigha ni napovedoval nič dobrega.

Samo snemanje je potekalo na številnih lokacijah, na Blejskem gradu, v Grajskem kopališču, Kavarni Belvedere, pristanu pod Vilo Bled, v Oplenovi hiši v vasi Studor v bližini Bohinjskega jezera, cerkvi sv. Lenarta v Bovcu, ki je bila zgrajena v 15. stoletju, na gradu Kostel v dolini reke Kolpe in na gradu Kamen, slikovitih ruševinah gradu grofov Lambergov.

V kratkem filmu igrajo Gaber K. Trseglav, Radoš Bolčina, Živa Selan, Lucija Harum, Ivan Vastl in drugi.

Zbrane je na premieri nagovoril tudi župan Občine Bled, Anton Mežan, ki je participativni proračun razdelil na dve ločeni skupini, za mlade do 29. leta starosti in za starejše od 29 let. Višina sredstev za vsak projekt je znašala 25.000,00 evrov.

Projekt Zvon, ki je bil izglasovan med predlogi za mlade, je, po njegovem mnenju, upravičil zaupanje, ekipi pa je ob tej priložnosti za srčno in predano delo izrekel iskrene čestitke. Ob priložnosti je napovedal, da si želijo kratki film prijaviti tudi na številne filmske festivale v Sloveniji in tujini.

Ponovna predvajanja filma Zvon

Film bo ponovno predvajan med 12. majem in 16. junijem v Medgeneracijskem centru Vezenine Bled, v času Tedna vseživljenjskega učenja. O datumih predvajanja bo javnost pravočasno obveščena.

__________________________________

Pripovedka o zvonu v Blejskem jezeru

Spisal J. Radonievič, Glasnik slovenski, l. 1858, št. 8

Bil sem še otrok, ko so mi doma pripovedovali, da je nekdaj na gradu živela prelepa, mlada gospa, ki je vedno žalostna bila in je zmiraj černo obleko nosila. Bila je mlada vdova. Moža so ji telovaji v gozdu umorili in njegovo telo v jezeru potopili: zato je ona tolikanj jokala, da so nje cveteča lica obledela in z ljudmi ni skorej besede več govorila.

Vsak dan se je na otok peljala in tam, pred podobo Matere Božje v majhni kapelici, je vsaki dan dolgo klečala in molila; ali pa je sedela na bregu jezera pri studencu in ni se ozerla ne na levo, ne na desno in le v temno dno jezera je bilo obernjeno oko ali pa proti nebu. Zbrala je vse svoje drage zlate in srebrne posode, ves lišp in kinč, ki ga je kdaj nosila, sto in stokrat je večno zvestobo umerlemu obljubovala in dala je vliti dragocen zvon, v spomin svojega moža.

Zvon so pripeljali; bil je iz čistega, dragega blaga, sladko in glasno kakor angeljsko petje je bilo njegovo zvonenje; djali so ga v černo ovenčano ladijo in odrinili so proti otoku. Pa nemudoma je divja burja vstala, ni pomagala ne molitev, ne vesla moč; zvon in ljudje, ki so ga vozili, vsi so bili v globini pokopani in nihče o njih nič povedati ne ve. Včasih pa, kedar je nebo prav jasno in tihi večer svoja krila razgrinja čez jezero, kedar luna svojo bledo luč čez jezero razliva, se čuje iz globočine jezera sreberni glas potopljenega zvona. Takrat se ribič upre z vso močjo v svojo veslo, ker ve, da huda nevihta bi znala vstati, in da razserdeni valovi bi znali njega in ladijo pogubiti.

Mlada vdova pa je zapustila svet in svoj visoki grad; dala je vse svoje premoženje in bogastvo, da so cerkev na jezeru zidali in ona bosa celo romala v Rim. Sam rimski papež je poslal potem na jezero v novo cerkev en zvon, sam ga je blagoslovil in mu dal čudno moč, da vsaki, kdor ž njim zvoni, si s tem dopolnjenje ene svojih prošnja in želja od nebes izprositi zmore. Ljudje zdaj na otok romajo k Materi Božji; vedno poje mali zvon in veliko, veliko ljudi tam prosi za odrešenje rev in terpljenja, ki jih v življenji tarejo; pa le malo jih je, ki mislijo tudi na sveto, nesrečno ženo, ki je daleč, v tuji deželi, v nekem samostanu umerla kakor ponižna spokornica.

Tako so mi moja mati pravili in jaz sem jih zvesto poslušal in sem zvesto ohranil v pameti pripoved od srebernega zvona in od černe žene.