V sredo, 31. marca, bo ob 18. uri preko zooma potekalo predavanje dr. Maje Kolar z naslovom Trajnostna pot od njive do krožnika.

Obvezne prijave sprejemajo na nina.kobal@ragor.si.

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so o lokalni samooskrbi zapisali:

Lokalna trajnostna samooskrba s hrano predstavlja lokalno pridelano in predelano hrano, ki je fizično in cenovno dostopna lokalnemu prebivalstvu ter porabljena na lokalnih trgih – “od njive do krožnika v lokalnem okolju”.

Lokalna samooskrba v Sloveniji

Trenutno Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih, zato je zagotavljanje hrane lokalnemu prebivalstvu s trajnostnim izkoriščanjem domačih proizvodnih virov ključnega pomena. Stopnja samooskrbe v Sloveniji je:

• Za živalske proizvode je stopnja samooskrbe precej višja kot za rastlinske.
• Posebno nizko stopnjo samooskrbe sta v obdobju med 2001 in 2010 izkazovali bilanci zelenjave (31% leta 2010) in žit (56% leta 2010).
• Nad 80% je v povprečju znašala stopnja samooskrbe v bilancah mesa in jajc.
• Samooskrba s krompirjem je po letu 2004 začela padati, in sicer zaradi precej zmanjšane pridelave. Leta 2010 je znašala 63 %.

Več o samooskrbi v Sloveniji v raziskavi Ministrstva za kmetijstvo.

Zakaj je lokalna samooskrba pomembna

Zadostna lokalna pridelava, predelava in poraba hrane je pomembna predvsem zaradi:

• zagotavljanja državne varnosti za obdobje ekonomskih kriz;
• zmanjšanja odvisnosti od zunanje trgovine, kar je pomembno predvsem v času motene globalne oskrbe;
• urejenosti in obdelanosti podeželja;
• ohranjanja delovnih mest na podeželju in v živilsko predelovalni industriji;
• zmanjšanja revščine in družbene neenakosti;
• varovanja okolja (dolgi transporti živil, prispevajo k povečani porabi fosilnih goriv, hrupu in onesnaženju zraka, povečani uporabi embalaže in dodajanju umetnih barvil ter konzervansov živilom);
• izboljšanja zdravja prebivalstva kot posledica uživanja s stališča prehranske vrednosti kakovostnejše hrane (višja hranilna vrednost, višja vsebnost vitaminov) in trajnejšega zagotavljanja virov živil ter posledično manjše možnosti deficita določenih mikrohranil v prehrani.