Odgovor Emilu Brencetu na njegov prispevek
»(pri) ŠEPET (ovalci) DRUG (ačne)E RESNICE
Najprej, čudi me, da občinska spletna stran objavlja tako žaljive in z emocijami ter ideologijami prepojene prispevke, ki gotovo ne doprinašajo k boljšemu razumevanju in složnemu življenju med občani. Še v času, ko sem bil občinski svetnik, smo se občinski svetniki izogibali ideološkim konfrontacijam in smo se posvetili izključno delu v korist občine. Ker pa je bi zgornji prispevek objavljen, sem prisiljen na njega odgovoriti.

Avtorju Emilu Brencetu pravzaprav nimam kaj dosti odgovoriti. Takšne izpade v stilu ZZB poznamo in so tako izrabljeni, da se o njih ne splača izgubljati besed. Edino, kar sem opazil, da je težko slediti razlagam avtorja, ko opisuje zločine, kdaj misli okupatorja in kdaj partizane. Ker so si zločini obeh zelo podobni, je že
potrebno omeniti, komu jih moramo pripisati. Naslov prispevka tudi malo iritira, ko govori o drugačni resnici. Resnica ni takšna ali drugačna. Resnica je samo ena, res pa je, da ni za vsakega sprejemljiva, posebno, če ogroža laži dotičnega.
Da bi podkrepil pomen svojega razmišljanja, se posluži takoj na začetku diskreditiranja politika in uspešnega vodje naše obrambe leta 1991, Janeza Janše s tem, da omenja njegovo angažiranost kot mladi komunist. Kdor ve, kako deluje diktatura, komunistična ali fašistična ve, kakšnim pastem je izpostavljena
posebno mladina. Torej je takšno pisanje zgolj nizkotno blatenje in poizkus zmanjšati sedanji ugled takšne osebe.
Dr. Jožeta Možino prištevamo zgodovinarjem novejše, ideološko neobremenjene generacije, ki se ne zadovolji samo z golimi suhimi podatki dogodkov in datumov, ampak si upa pogledati tudi v zakulisje in do svojih zaključkov se dokopa z resnim raziskovanjem.
Da za njim pridem že kar jaz na vrsto, me preseneča, navdaja me pa seveda s ponosom in mi daje pogum, da ostanem zvest mojemu stilu in razmišljanju.
Do dogajanj v Dražgošah imam poseben odnos, ker ravno ta dogodek je bil tisti, ki je v meni aktiviral
začetni dvom v pomen NOB. Ko sem to zasledil v knjigi Zgodovina NOB v Sloveniji 1941-1945, sem dobil spodbudo, da več takšnih dogodkov vzamem pod drobnogled. In takšni žalostni dogodki, ki so jih sprovocirali partizani, da so imeli za posledico nedolžne slovenske žrtve, se kar vrstijo: Frankolovo, Raša,
Škofja Loka, Dražgoše, Radovna, da ne naštevam posamezne umore s strani partizanov in Knoja med Slovenkami in Slovenci. Moja razredničarka mi je povedala, da so, ko je bil Kučan komaj rojen, že umorili, njeno prvo ljubezen, ko je imela petnajst let. Na Sveti večer 1942 je ležal sedemnajstletni fant na parah. Za Brenceta so zgodbe o komunističnih zločinih naše privatne zgodbe. Da je bila moja mati neke avgustovske noči, leta 1945, v sami spalni srajci pokončana nekje v okolici Celja, je to predvsem njena zgodba, ki je ne more nobenemu povedati. To je sedaj moja dolžnost. Poglejte samo na naš Bled. Zanimivo je, da ni bil uničen leta 1941, ampak 1945, ko so prevzeli oblast komunisti in spodili sredi noči družine hotelirjev in jim ukradli ves trud in delo, kar so do takrat vložili v svoje premoženje in v svetovni ugled Bleda. Od takratnega vandalizma si Bled še do danes ni opomogel. Namesto zdrave in pestre konkurence smo dobili turistično monokulturo.
V moji neposredni soseščini v Zasipu je bil kmet Anton Zupan, po domače Špan, žrtev partizanov. Leta 1944 so ga partizani zabili, v krsti podoben zaboj in nato živega prežagali. Zakaj ni bilo dovolj, da so mu ukradli tri prašiče in njega bi lahko enostavno ustrelili. Zakaj to divjaško mučenje, kakršnega sedaj
zasledimo tudi pri islamističnih skrajnežih, Hamasu. Ker sem bil skeptičen, če je kaj takšnega mogoče, sem začel poizvedovati in več ljudi je to potrdilo, tudi tisti, ki so bili povezani z vdovo. Otrok nista imela.

Vedno se govori o krutosti okupatorja. Pa se moramo vprašati, a komandanti partizanskih oddelkov tega niso vedeli, da so kljub temu s svojimi nepremišljenimi akcijami spravljali nedolžne ljudi v nevarnost, da so bili cilj tega krutega okupatorjevega maščevanja?
Predno se v bodočnosti zopet podate na tanek led zgodovine okupacije in NOB-ja, poskušajte prej najti odgovore na naslednja vprašanja:
- Zakaj se osnovna šola Gorje ne sme imenovati po našem največjem romanistu Niku Koširju s Povšice? Prevedel je Decamerona, Don Kihota, Visoko pesem o Cidu iz katalanščine, je nosilec navišjih kulturnih odlikovanj Španije in Italije?
- Zakaj KPJ po 23. avgustu 1939, ko je Stalin sklenil pakt s Hitlerjem, ni pretrgala vse vezi z njim?
Pomislite, v času dvoletnega pakta sta Nemčija in Sovjetska zveza zavzeli največ tujega ozemlja, vključno Jugoslavijo. To je bila ena tretjina trajanja druge svetovne vojne.
- Zakaj je hotela imeti vodstvo v odporu KPJ, in ne neka koalicija različnih političnih usmeritev?
- Kje so pokopani padli borci, ki so osvobajali Ljubljano? Ali so vkorakali v zapuščeno Ljubljano, kot trdijo »hudobni« jeziki?
- Na kateri dan in kako so partizani osvobodili Jugoslavijo in Slovenijo?
- Kaj bi se zgodilo, če 8. maja 1945 ne bi bilo v Sloveniji nobenega partizana? Bi nemška vojska ostala tu in bi izklicala nemško državo?

Edino, kar ste pravilno zapisali je na koncu odstavek o Golobovi vladi, ki ga v celoti podpiram in z veseljem citiram:
»Lušten preobrat te zgodbe pa se zgodi po prevzemu javnega medija. Javni medij, katerikoli že to je, ki pristane v šapah oblasti, preprosto ni več in ne more biti javni. Prelevi se v trobilo države. Postane zvočnik stranke, ki je državo in medij ugrabila. V veselje vseh cinikov tega sveta. Najbolj luštno pri vsem tem pa je, da z ugrabitvijo javnega medija, prej verodostojno glasilo, v službi uzurpatorske oblasti, postane neverodostojen. To je prava bolečina vseh samodržcev: vse kar dobijo v svoje roke – se izrodi.« Konec citata.

Franci Kindlhofer