Zgodba o Dražgošah, o zgodovinskem spominu in različnih odtenkih resnice, temelječe na lastnih, pogosto bolečih izkušnjah in preživetih travmah ljudi, ki so to doživeli. In to je tudi zgodba o zlorabljanju trpljenja in bolečine za reinterpretacijo dogodkov in za ideološki boj in zgodba o patetiki, sprenevedanju, sprevrženosti, zamegljevanju in sprevračanju dejstev, o nevarnem pokroviteljskem pametovanju in čudovitih naključjih, ki dokazujejo, da naključij ni.

Na nek sprevržen način je takšna zloraba celo opravičljiva in razumljiva, zgodba je bila očitno že enkrat zlorabljena iz podobnih razlogov, pa zaradi tega ni vsakič nova zloraba nič manj nesprejemljiva, nedopustna in zavržna kot je bila tedaj.

Omrežje X; 14/01-2024 Janez Janša;

»Spet gredo nad Dražgoše. Uboga vas. Po prvi rdeči provokaciji leta 1941 so Nemci pobili 41 vaščanov, ponosni predniki @strankaSD pa so jo »pogumno« ucvrli na Jelovico.«

Omrežje X; 14/01-2024 Jože Možina;

»Danes so Dražgoše- v nekaj minutah tega Utripa (Utrip 15/01-2022- glej spodaj: opomba EB) boste izvedeli vso resnico o porazu, o tragediji vasi, ki sloni na pričevanjih Dražgošanov in dokumentih. Po 82 letih bi bil že čas da se neha potvarjat zgodovino in se mrtve počasti ne pa politično izkorišča.«

Leto 1977: komandir 1. čete mladinske brigade Ivo Lola Ribar, Janez Janša, po pohodu v Jajce:

» …. Šlo je za kadrovsko šolo bratstva in enotnosti, na kateri spoznavamo in razvijamo tradicije NOB, ki so edina zdrava osnova za naš samoupravni socialistični razvoj….«

Leto 1983: 13. (zadnji) pohod po poteh AVNOJ-a:

Poročila s pohoda sta pripravila komandant pohoda Janez Janša in predsednik komisije za revolucionarne tradicije Jože Dežman. (https://www.dnevnik.si/328717)

Utrip 15/ 01. 2022: Jože Možina (JM)

0:51 »…… o tej vasi so pisali pravljice za otroke, ki jim včasih še vedno verjamejo tudi nekateri odrasli. Pa recimo tokrat bobu bob: kaj je razlog, da ne častijo resnično zmagovite bitke Cankarjevega bataljona mesec prej v Rovtu pod Blegošem, kjer pade 45 okupatorjev in ni ubit noben civilist, ampak namesto tega slavijo tragedijo, ki so jo fanatični komunistični poveljniki vsilili nesrečnim Dražgošanom in tudi soborcem pred 80 leti. Tega ne izvemo. Ponavlja se stara mantra…..………(02:07). Nemška vojska tu žal ni doživela poraza. Po partizanskem umiku so bili domačini prepuščeni okupatorjevemu ubijanju. Ideološka govorica, ki smo je vajeni, se ohladi, če dobijo glas tisti, ki so tragedijo doživeli in trpeli (02:21)………………    (04:15) Moške iz ………. vasi so žive zažgali, vse ostale izgnali, vas uničili do temeljev. Na spomeniku, ki se mu poklanjajo, še vedno stoji zapis, da so izbojevali veliko zmago. Lagali so, da je padlo 2500, 120 napadalcev, čeprav je že desetletja, kar je zgodovinar Tone Ferenc dokazal, da je padlo 26 okupatorjev in 9 partizanov. Nemci so pobili še 41 nedolžnih domačinov. V Dražgošah se nekateri še oklepajo pravljične potvorjene zgodovine, med tem pa slavnostni govornik MK (Milan Kučan) že vidi novodobni fašizem (05:50)………………… (06:40) Tako lahkotno spolzi iz ust beseda fašizem, kot kletvica. Tako žaljivo za tiste, ki so res trpeli pod tem režimom, in nespodobno sploh, ko to izreka nekdanji vodilni funkcionar komunizma, fašizmu sličnega totalitarizma, zatiralca demokracije in človekovih pravic, ki je pobil, pregnal, izropal, onesrečil na deset tisoče Slovencev………. (07:02) kot kaže graf slovenskih izgub med vojno in po njej, je domača komunistična gverila kot povzročitelj žrtev takoj za nemškim okupatorjem. (07:09)«

V epilogu članka z naslovom »Dolga senca Dražgoš«, je avtor organizatorje in udeležence spominskega pohoda v Dražgoše nekoč vprašal, citiram:

Gorenjski Glas 07/01-2022; Franci Kindlhofer (FK)

citat: »Se vsi tisti, ki prihajate leto za letom v Dražgoše v imenu revolucije, zavedate, da vaščanom odpirate stare, boleče rane? Vam je ta zlagana ideologija, ki jo tam častite, pomembnejša kot čast Dražgošanov? Hrepenite po lepi prihodnosti, pa se nočete otresti bremen iz preteklosti. Zakaj?«, konec citata.

Ne bom se spuščal v vse neumnosti, ki jih v svoji sveti preproščini, podprti s predsodki, niza enega za drugim avtor članka v Gorenjskem Glasu, ne bom niti o tem, da odziv na ta članek za tedanjo urednico, zaradi samo njej znanih in nikoli pojasnjenih razlogov, očitno ni bil sprejemljiv, primeren ali berljiv, to niti ni pomembno, ne bom sodil o upravičenosti bitke in pokola, ki je sledil, ne bom komentiral vloge ovaduhov in domačih izdajalcev iz te zgodbe, premalo vem o tem, ne bom niti o simbolni vrednosti osvobojenega ozemlja, o »Dražgoški republiki«, sredi okupirane Evrope, to je hvaležna tema za zgodovinarje, vojaške stratege, pesnike, sociologe in filozofe, nedvomno pa so razmisleka in odziva vredna vprašanja, ki nam jih oba avtorja zastavita v svojih komentarjih.

Nekaj iz te zgodbe zagotovo, z dovolj veliko zanesljivostjo, lahko sklepamo:

Okupatorski vojski so se (z orožjem) uprli tisti, ki niso imeli kaj izgubiti. Razen nacionalnega ponosa, svojega jezika, kulture – in lastnega samospoštovanja,

med tem, ko so se nekateri drugi, iz povsem legitimnih ideoloških razlogov, temu istemu zavojevalcu baje upirali s kolaboracijo z njim in izdajstvom svojih ljudi, v upanju, da bodo ob prvi priliki izdali še tistega, kateremu so obljubili zvestobo.

Prvi del: O zgodovinarjih, rekreativcih in pričevalcih

Za razliko od resnih zgodovinarjev, za katere predpostavljamo, da imajo zadosti znanja za tolmačenje zgodovine in za katere upamo, da so poleg strokovne usposobljenosti, zavezani tudi najvišjim etičnim načelom svoje stroke, (za razliko od JM, ki je, tako se zdi, stroko podredil svojim ideološkim preferencam) s katerimi, z vso potrebno pazljivostjo in profesionalno distanco do dogodkov, ki jih proučujejo, sebi in vsem drugim, kolikor je mogoče objektivno, brez vpletanja čustev, razlagajo preteklost zgolj na osnovi dokumentov in argumentov, lahko laik, (glede na miselni tok, kot ga je pokazal FK v svojem članku predpostavljam, da gre za ljubiteljskega razlagalca novejše zgodovine) nevešč stroke, te iste zgodovinske dogodke bere in si jih razlaga kakor mu drago, kot (se mu jih) (za)hoče brati in kakor mu jih je dano razumeti. Tudi emotivno. S tem ni nič narobe. To nas lahko celo bogati. Nekaj pa zagotovo drži: tudi od rekreativnega, laičnega ljubitelja zgodovine, ki si vzame pravico javno interpretirati zgodovinske dogodke, menda smemo, menda moramo, ob vseh poenostavitvah in laični preproščini pričakovati, da se ne bo spozabil, da ne bo zlorabil, zaradi lastnih predsodkov in ideoloških zamer in bremen, ki jih nosi na svojih plečih, z nedopustnim filtriranjem podatkov, s selektivnim naborom dejstev, z zamegljevanjem vzrokov in posledic in s poenostavljeno razlago, interpretirati dogodke bolj ali manj emotivno tako, kot mu jih narekuje srce, ne pa njegov lasten razum. Dogodke o katerih mu je le malo ali nič znanega in še manj ideološko sprejemljivega. Da o razumevanju dejstev, zamrznjenih v času dogodka, niti ne govorimo. In ravno to, interpretacija dogodkov skozi oči današnjega opazovalca, očitno obremenjenega s predsodki in ideološkimi zamerami, se je, kot kaže, zgodila FK v citiranem članku.

Žal se je podoben zdrs zgodil tudi zgodovinarju JM, ko v opravičevanju svojega pogleda na dogodke v nekem drugem času, za podkrepitev svojih predsodkov in ideološkega prav, uporabi vrednostno sodbo o »fanatičnih« komunističnih poveljnikih (glej zgoraj), ki so Dražgošanom »vsilili« tragedijo. V duhu najtršega ideološkega revizionizma in revanšizma, najbrž namenoma, spregleda kdo je tisti, ki je povzročil in ne »vsilil« tragedijo, ki je sledila bitki.

Zgodovinar JM v svojem takratnem komentarju, primerja žrtve Francije in naše domovine. Primerja neprimerljivo, ker v svoji primerjavi zanemari preprosto dejstvo, da je bil del Francije res okupiran in nikoli anektiran, v drugem kolaborantskem delu države pa je okupator vzpostavil marionetno vlado.

Pri nas je bila situacija popolnoma drugačna; ne samo, da smo bili okupirani, bili smo tudi anektirani, priključeni tretjemu Reichu in obsojeni, da kot narod izginemo z obličja zemlje. Uprli s(m)o se, ker nam drugega ni preostalo in za upor plačali petkrat večji krvni davek kot drugi. Ideološko obremenjen zgodovinar se ne ukvarja s tem, kakšen bi bil krvni davek na koncu te zgodbe, če bi dobršen del našega naroda po vojni, prav zaradi kolaboracije, ostal na milost in nemilost prepuščen raznarodovanju…… Koroška nam je še vedno v spominu.

Razumem pričevalce, ki skozi svojo bolečino interpretirajo dogodke, ki so jih zaznamovali za vse življenje, pričevalce, ki se zmeraj znova vprašajo zakaj? in iščejo odgovore v sebi in povsod okoli njih. Odgovore, ki jih najbrž ni mogoče poiskati, odgovore, ki jih morda niti ni.

Neskončno težje pa je razumeti (pre)Pričevalce, ki s pomočjo zelo osebnih pričevanj prizadetih (Utrip: (05:33) intervju s preživelim vaščanom Dražgoš, ki v svoji bolečini pove, da so po njegovem mnenju za pokol krivi partizani….……), zgodovinske dogodke fragmentirajo in selekcionirajo in jih brez preizpraševanja o vzrokih in posledicah, o okoliščinah, ki marsikaj pojasnijo, skušajo (re)interpretirati v novo zgodbo, ki jo javnosti p(r)odajajo kot novo zgodovinsko dejstvo. K sreči vse skupaj ostaja prav to, kar v resnici je, nova zgodba, v kateri je več vprašanj kot odgovorov. Razen za (pre)Pričevalce same. Oni verjamejo v svoje zgodbe in še najbolj verjamejo svojim zgodbam. Zato se nikoli ne sprašujejo. Oni sami, za vse druge, (p)ostanejo samo Pričevalci njihovih lastnih zgodb.

Beda ljubiteljskih in neprofesionalnih razlagalcev (pol)preteklih dogodkov vseh barv in okusov, pa je v njihovi bolj ali manj očitni neverodostojnosti, temelječi na neznanju, predsodkih, ideološki slepoti in pristranskosti, osebnih zamerah in političnih preferencah. In z vsem tem imamo najbrž opravka tudi v citiranem komentarju zgodovinarja JM, zagotovo pa v citiranem epilogu FK.

2. del: O sprenevedanju in sprevračanju dejstev

Prva, z ničemer dokazana in najbrž v večjem delu tudi zmotna (in, milo rečeno, naivna) predpostavka je, da je spominski pohod v Dražgoše organiziran v imenu revolucije in (po FK) zlagane?!? ideologije. Revolucije in zlagane ideologije? Če ne gre za namerno sprevračanje dejstev, je na mestu vprašanje, katero revolucijo ima avtor v mislih, tisto pred 80. leti ali katero drugo, ki jo vidijo kot grožnjo očetnjavi le on in njegovi somišljeniki tukaj in zdaj? Spominski pohod ni revolucija sama po sebi, je le spomin na neke, za nekatere svetle in junaške čase in dogodke, ki si jih je vredno spominjati kljub temu, da so za nekoga drugega morda tudi spomin na prestano gorje.

O zlagani ideologiji pa, glede na to, da gre za z ničemer podkrepljeno vrednostno sodbo, ponujam avtorju in vsem drugim za premislek čisto retorično vprašanje, na katerega niti ne pričakujem odgovora: kaj, pri hudiču in vseh svetnikih, je bilo zlaganega v želji po boljšem in pravičnejšem jutri? Po svobodi? Hrepenenje po narodovi in osebni svobodi in vse, kar jima je sledilo je bil ideal, ki mu je bilo, je in bo, vredno slediti. In ja, ideja je bila najbrž tudi izrabljena, hudo izrabljena in zlorabljena, tako kot so bile zlorabljene vse dobre in plemenite ideje tega sveta. Ni pa pozabljena. In prav to, spomin, ki ostaja, je bolečina zanikovalcev in zaničevalcev pravičnosti in dostojnosti vseh barv, okusov, poklicev, verskih prepričanj in političnih preferenc.

Najbrž tudi ni nič drugega kot pritlehna manipulacija z dejstvi in nizkotno podtikanje, če ne gre bolj ali manj ali povsem za predsodke in ideološko zaslepljenost, tudi prepričanje, da se tudi (večji??) del pohodnikov odpravi v Dražgoše v imenu revolucije in »zlagane« ideologije.

Drznem si trditi, da tako organizatorju kot večini pohodnikov ni bila in ni v mislih revolucija, ampak spoštovanje in poklon pogumnim, ki so se, takrat še brez upanja o zmagi, uprli nasilnežu in na oltarju idealov zastavili največ, kar lahko pokončen in časten človek zastavi: svoje življenje in življenja svojih najbližjih. Brez kalkulacij in skritih namenov. In natančno to je in bo vredno našega spomina. Tokratnim udeležencem spominskega pohoda v čast in v spomin borcev za svobodo, ki so si nadeli ime velikega literata, tako kot vsem protestnikom na ulicah naših mest in vseh mest po svetu, lahko JM in FK in njuni somišljeniki »očitajo« kvečjemu spontani upor zoper prostaštvo našega časa, ki se kaže v ludizmu in brezobzirnosti vsakokratne vladajoče politično ekonomske skorumpirane kleptomanske oligarhije in upor zoper javno sramotenje in poniževanje, ki smo ga deležni kot posamezniki in kot družba. Upor, gospoda moja, samo legitimen upor, lahko načenja vam in vama podobnim ljudem živce in sproži nemočen bes, ne pa revolucija.

Nedvomno so med organizatorji in pohodniki tudi taki, upam da predvsem taki, ki se jim zdijo, (po mnenju FK zlagani?!?!) ideali: svoboda, solidarnost in pravičnost in z njimi povezane pravice in svoboščine, ko so ogrožene, dovolj močan razlog za upor in ja, tudi za revolucijo, katere ideal je bila, je in bo odprava krivic, četudi institucionaliziranih in varovanih s surovo silo. In (bolj) pravična družba. V bran teh idealov, s krvjo pridobljenih pravic in svoboščin, so se skozi vso človeško zgodovino dogajali upori in revolucije. Zmeraj nasilne, vedno krvave, za vsakokratnega uzurpatorja na oblasti, ne glede na (politično) barvo in prepričanje, zmeraj nezakonite, za človekoljuba in svobodoljuba neizogiben etični in moralni imperativ, zaveza in dolžnost in za tlačenega edina izbira. Ti ideali so za resnične demokrate in libertarce lahko le navdih. Meni so. Čeprav že dolga leta ne hodim več v Dražgoše. Nič hudega, Dražgoše vsako leto pridejo k meni. Tudi s pomočjo zanikovalcev legende, ki živi svoje življenje v srcih in mislih mnogih Slovencev vseh generacij.

FK, kot vsi drugi, njemu podobni morda nenamerno, lahko pa tudi namenoma, zanesljivo pa nedostojno, brez vsakršnih moralnih zadržkov, s sklicevanjem na stare, boleče rane in na čast prebivalcev Dražgoš, v svetohlinski hinavščini, dušebrižniško, z vso patetiko, ki jo premore, z besedami: »…. se zavedate…..« trka na vest pohodnikov. Bolečina žrtev in njihovih potomcev je njegov motiv in orodje za napad na tiste, ki nočejo, ne morejo in ne bodo pozabili, kaj in zakaj se je zgodilo, kar se je. Ne sprašuje se, najbrž se niti ne želi spraševati in ne zanima ga vloga in nagib krvnika, ki je masakriral žrtve, nad katerimi toči krokodilje solze. Ne, on raje pametuje o časti pobitih kot o masakru nad nedolžnimi civilisti, ki so še po najbolj brutalnih vojnih zakonih zločin in nečastno dejanje, nevredno vojakov in armade, ki da kaj nase. Onkraj njegovega razmisleka (in daleč proč iz vidnega polja JM) in njune (ob)sodbe je dejstvo, da se je nasilnež v jalovem besu zaradi poraza, brutalno znesel nad nemočnimi, nič krivimi, povsem nedolžnimi žrtvami. S tem je, po mnenju mnogih, tudi krvnik sam, skupaj s pobitimi, izgubil čast, spoštovanje in dostojanstvo. Če ga je sploh kdaj (kot zavojevalec) imel. Ampak ne za FK in JM. Onadva in njima podobni so prepričani, tako kot so prepričane nekatere nemočne žrtve zločina, četudi je njihovo prepričanje v neposredni koliziji z vsemi vojnimi zakoni in civilizacijskimi normami, da je odgovornost za ubijalsko, zločinko slo po maščevanju na žrtvah samih in predvsem na tistih, ki so se zločincu upali in hoteli upreti. Nič spornega se jima ne zdi, da s tem nasilneža krvavih rok (in okupatorja) hote ali nehote opravičita vsega, kar je v svojem poblaznelem maščevanju počel. Onadva in njima podobni, novodobni Pričevalci in (re)interpretatorji zgodovine, brez najmanjšega dvoma in brez slabe vesti, upornike obtoži(jo) zločina, ki ga niso storili, zločince pa, onkraj vsake logike, zaradi ideoloških predsodkov in ideologije, ki je že zdavnaj izgubila vso legitimnost, skušajo oprati krivde in legitimirati njihov zločin. Načeloma nič ni narobe s takim čudaškim in sprevrženim osebnim stališčem, v resnici pa je vse narobe zaradi njihove arogantne, ideološko pogojene slepote, zaradi katere (eden kot drugi) spregleda(jo) vzroke in posledice in ne vidi(jo) ali noče(jo) videti razlogov in okoliščin, ki so na eni strani pripeljale do ostudnega zločina in na drugi do časti in spoštovanja vrednega junaštva.

Mimo grede, gospoda FK, JM in (pre) Pričevalci; celo zločinec sam je v Nüernberškem procesu, po Nüernberški pravici, doživel katarzo in priznal krivdo za storjene zločine v imenu ene same resnice, ene (dokazano) zlagane! Ideologije in enega Führerja. Vas to na kaj spominja? Ali na koga?

Tretji del: O čudovitih naključjih, ki dokazujejo, da naključij ni

Zavoljo preciznosti:

Večino zločinov po stari celini, če gre verjeti arhivom po Evropi in pri nas, ni (s)počela redna vojska tretjega Reicha (Wehrmacht), čeprav je bila v službi zločinskega režima, ampak Gestapo (Geheime Staatzspolizei), tajna policija, ki je bila ključno in najbolj brutalno orodje za vzpostavitev nacističnega terorja, najprej v post Weimarski Nemčiji in kasneje v Evropi, skupaj z enotami SS-a (Schutzstaffel), nacističnimi paravojaškimi enotami, ki so veljale za elitno strankarsko bojno formacijo, ki jo je vodil H. Himmler in je bila neposredno podrejena A. Hitlerju. In prav Gestapo in SS-ovci so bili najbolj odgovorni za poboje talcev, civilistov in iztrebljanje nearijcev. Tudi pri nas.

Morda gre za naključje, morda ne, najbrž, da ne; najhujše zločine nad lastnimi ljudmi, nad civilisti in nad nasprotniki vladajočega režima, zločine, ki jih ne zmore niti armada in njen oficirski kader, zmore in stori policija, ko pade v šape ene stranke, enega režima in enega vodje. Kaj nam to pove o duhu časa, ki ga zdaj, skoraj 80. let po propadu zločinskega režima, živimo v naših logih? Tudi to je sporočilo iz Dražgoš: ko ena stranka prevzame policijo, policija ni več v službi naroda, ampak orodje stranke in garant diktature in takrat se lahko zgodi vse mogoče. Tudi noč dolgih nožev in napad na parlament. Naključja so včasih vse kaj drugega kot naključja.

Za novodobne (pre)Pričevalce in rekreativne zgodovinarje pa še cukrček ali dva za razmislek:

Niti surova sila, niti politična policija niti lovke, razpredene po vsej državi in njenih podsistemih, nobenemu diktatorju in uzurpatorju, brez obvladovanja medijev in javne besede, tega zadnjega in najbolj učinkovitega orodja vsake diktature, ne prinesejo miru. Obvladovanje javne besede in neodvisnih kritičnih in predvsem verodostojnih javnih medijev so mokre sanje, slast in strast vsake diktature.

Lušten preobrat te zgodbe pa se zgodi po prevzemu javnega medija. Javni medij, kateri koli že to je, ki pristane v šapah oblasti, preprosto ni več in ne more biti javni. Prelevi se v trobilo države. Postane zvočnik stranke, ki je državo in medij ugrabila. V veselje vseh cinikov tega sveta. Najbolj luštno pri vsem tem pa je, da z ugrabitvijo javnega medija, prej verodostojno glasilo, v službi uzurpatorske oblasti, postane neverodostojen. To je prava bolečina vseh samodržcev: vse kar dobijo v svoje roke – se izrodi. Naključje? Nikakor ne, zgolj dejstvo. In najboljše, kar se nam lahko zgodi je, da oblast straši njihova lastna utvara.

Kot zdaj kaže, smo se te lekcije morda že naučili.

In še zadnji cukrček za sladokusce: Še vsak tiran, obseden s samim seboj in s svojo resnico je trpel za najmanj eno boleznijo. Bal se je. Strah in moč pa sta nevarna kombinacija. Že znano?

Avtor članka, objavljenega v Gorenjskem Glasu, se/nas v epilogu sprašuje zakaj? Odgovor je čudovito preprost: zato, ker res hrepenimo po lepši in boljši prihodnosti, zato, ker nočemo pozabiti bremen in žrtev, ki so jih, po sili razmer, nase prevzeli naši predniki, zato, ker nočemo in ne smemo pozabiti storjenega zla in gorja, zato, ker moramo spoštovati bolečino nedolžnih žrtev in pogum tistih, ki so nam ohranili jezik in narodov ponos, zato, ker se je vredno boriti za ideale pravične in solidarne družbe, zato, ker sta čast in dostojanstvo vseh pomembnejši od slasti, ki jo nekaterim izbrancem dajeta moč in oblast in zato, ker je vsak upor zoper tiranijo in zoper vsak(ršn)o brezobraznost in vulgarnost oblastnikov naša moralna pravica in dolžnost, legitimna po vseh človeških in božjih zakonih. Preprosto zato, ker je tako prav.

In še epilog te zgodbe:

Zločinec je, kdor zločinu pravi kazen, brez srca je, kdor žrtvi naprti krivdo za zločin, ki ga ni storila in brez časti je, kdor zaradi lastnih interesov in slepote, zločinca odveže greha.

In izdajalec je, kdor vse to počne lastnemu narodu. Vemo pa, v kateri krog pekla, po pravici, zapisani v Božanski komediji, sodijo izdajalci.

Ja, cvrli so bodo, njihove duše se bodo še dolgo cvrle v zasluženih mukah lastne vesti. Če jo imajo. In prav je tako.

Pojasnilo:

Oba citata, prepuščena sodbi javnosti že dolgi dve leti, čeprav ne edina te vrste in niti ne najbolj značilna v njunem očitnem (in legitimnem) namenu prevrednotenja zgodovinskih dogodkov, sta vzeta kot dober primer, kako enostavno je v demokratični in mnenjsko odprti družbi, brez posledic, zgodovinske dogodke tolmačiti kakor se komu (za)hoče. Če umanjka nekaj elementarne poštenosti.

Ta zgodba se ponavlja vedno znova. Vse povsod. Tudi zdaj. Gnusno pri vsem tem pa je dejstvo, da tudi mi sami in z nami tudi naši voditelji, tukaj in zdaj, kljub tragičnim izkušnjam, ki jih imamo, v imenu nek(akšn)ih »višjih interesov«, ki jih povprečen, dostojen državljan niti ne razume, molčimo ob zločinih, ki jih prav zdaj, »on line« počenja nekje drugje neka podivjana soldateska v imenu ene resnice.

Vedno znova smo priča malemu čudežu, ko izvoljeni predstavniki ljudstva, potem, ko se dokopljejo do moči in oblasti – zgubijo hrbtenico.

Zato pa je tako, kot je bilo, je in najbrž vedno bo.

Emil Brence, Bled