"Svoboda le za privržence vlade, le za člane ene stranke, ni svoboda. Svoboda je vedno le svoboda tistega, ki misli drugače." Rosa Luxenburg, Briefe aus dem Gefängnis (pisma iz zapora)

Za začetek: ni na meni, tako kot ni na vas, g. F. Kindlhofer, in ni na komur koli od nas, bralcev, občanov in državljanov, da sodimo o uredniški politiki nekega javnega glasila. Pri tem velja biti prekleto previden. Še veliko bolj previdni bi morali biti in nikoli si nebi smeli dovoliti, da urednikom in uredništvom kakor koli, četudi zgolj s »čudenjem« posredno ali neposredno »namignemo«, »priporočamo« ali »svetujemo«, kaj je vredno objave in kaj ne, ali po vaše »kaj je tisto, kar doprinaša k bolj složnemu življenju«.

Osupljivo preprost se zdi, na prvi pogled, vaš namig, kako se jutri zbuditi v lepi, novi svet blaženega miru in složnega življenja. Vaša čudežna formula, če ji smiselno sledimo, je: vrnimo se v bližnjo preteklost in učimo se iz nje. Tudi takrat so si želeli čim manj novic, ki vznemirjajo in razburjajo, tudi takrat so se na široko izogibali vsakršnim konfrontacijam in še najbolj, tako, kot gre razumeti vaš namig, ideološkim temam.

Ampak, g. F. Kindlhofer, vse to smo že imeli in ni se obneslo. Po drugi strani pa, od kod, za vraga, vam ta ideja, saj ste prav vi tisti, ki radi in veliko veste povedati o, citiram: »..... zavržnem sistemu in zlagani ideologiji......«, zdaj pa, presenetljivo, prav vi, recepte iz tistih, po vaše totalitarnih, časov »prodajate« kot pot v spokojno, složno družbo rešeno ideologije in sporov. Da ne bo pomote, citiram vaše lastne misli: »……. Hrepenite po lepi prihodnosti, pa se nočete otresti bremen iz preteklosti. Zakaj?........« Ja, zakaj, g F. Kindlhofer?

Če malo razmislim, je vaš sila preprost recept, kako se rešiti konfliktov, v resnici pot v močvirje in zatohlost in pot v pekel enoumja. To hočete? To predlagate? No, ja, tudi to se dogaja. Najbrž ni mogoče izključiti, da je, namesto člankov, ki dvigujejo pritisk in v bralcu povzročajo jezo ali bes, bolj zdravo pisati o čestitkah in pozdravih, slaviti dosežke politikov na vseh ravneh, »saditi rožice« o svetli prihodnosti in pisati o največji zeljnati glavi, ki je kdajkoli zrasli v naših krajih.

Ampak, meni je ljubše brskati po skritih, zatajevanih informacijah, po gnilobi, ki zaudarja do neba in se odzivati na vse tisto, kar se zdi narobe in odziva vredno. Tudi če to koga zbode in vznevolji. In tega sploh ni malo.

Trdno sem prepričan, da je naša skupna državljanska dolžnost, opozarjati na zdrse in napake, na zaslepljenost in preračunljivost ali na zlorabe tistih, ki smo jim zaupali pomembne funkcije. Zato je tako zelo pomembna pravica do glasu in javne besede, zato so še toliko bolj pomembni neodvisni javni mediji in njihova uredništva. Prekleto dobro vemo, kaj pomeni urednikovanje nepooblaščenih in nekompetentnih in videli smo, kam to pripelje. Zato, z vsem dolžnim spoštovanjem: pustimo urednikovanje urednikom.

V zagovor uredništva Moje občine: Najbrž je za vsakogar razumljivo in nesporno, da je javno glasilo, kot vsak javni medij, dolžno objavljati in bralcem posredovati novice o dogodkih, ki so zanje zanimivi ali pomembni. Seveda, pod pogoji in z varovalkami, ki jih določa zakon. In dogodek, o katerem gre beseda, je prav to, pomemben dogodek ki se je zgodil, že veliko krat in se bo (tako upam) še dolgo dogajal. Tukaj ni bilo storjeno nič narobe.

Verjamem tudi, da je vsakomur, ki premore vsaj malo poštenja, samoumnevno in razumljivo, da so ali bi morali biti uredniki, že zaradi odgovornosti do bralcev, pri svojem delu neodvisni in zavezani izključno svoji profesionalni etiki, stanovskemu kodeksu in elementarni poštenosti. Tudi tu ne vidim, da bi uredništvo, z objavo Prišepetovalcev, naredilo karkoli spornega.

Prav vi ste tudi dokaz, da se je uredništvo Moje občine, z objavo vašega odgovora, odločilo prav in ravnalo tudi v duhu pluralnosti mnenj in spoštovanja svobodne javne besede, kar ni nikoli čisto samoumnevno.

Zadnje merilo o delu uredništva pa so bralci, število bralcev in njihov odziv. In prav je tako.

Trda je vaša sodba o diskreditaciji in blatenju, zato poskusim s hipotezo, da nihče, pod tem nebesnim svodom, ne more bolj diskreditirati človeka, kot se lahko diskreditira sam, s svojimi dejanji, svojim razmišljanjem in svojo (ne)verodostojnostjo. 

Nočem o tem, kdo ima prav in kdo narobe, pomembneje je, da vi in jaz, isti dogodek vidiva vsak s svojimi očmi in o njem sodiva na podlagi svojih lastnih izkušenj, predsodkov, traum ali bolečine zaradi katere vidimo in razumemo preteklost in sedanjost kot nam jo je dano razumeti in kot jo hočemo razumeti.

Nič ni narobe s tem, da, kot pravite, »…….. vas navdaja s ponosom in vam daje pogum, da ostajate zvest sam sebi in svojemu razmišljanju……« že samo dejstvo, da ste se, v citatih, ki jih navajam kot povod za to polemiko, znašli v družbi ljudi, ki jih cenite in spoštujete, tako, kot ni nič narobe celo z vašim mnenjem, da gre v vsej tej zgodbi »……. zgolj za nizkotno blatenje in poskus zmanjšati sedanji ugled …… » politika, ki ga vi vidite kot nespornega »…. osamosvojitvenega junaka….« in »……….uspešnega vodja naše obrambe…..«, jaz pa v njem ne vidim nič drugega kot uzurpatorja in konvertita, ki si skuša prilastiti vse zasluge za uspešno zgodbo, ki so jo pomagali ustvarjati mnogi. Vem, da gre za hude in težke besede in trdo mnenje, zato poglejmo dejstva, s katerimi vi opravičujete »spreobrnitev« vašega »junaka«: vi pravite: »…. Tako deluje diktatura na mlade ljudi…..«, Morda to celo drži. Ampak, kot kaže, jaz veliko bolj zaupam mladim, kot jim, tako izgleda, zaupate vi, ker trdim, da diktatura tako ne deluje, vsaj ne na vse ljudi. Če res tako deluje diktatura, tako deluje na šibke ljudi, na ljudi brez karakterja, brez ponosa in brez (samo)spoštovanja ali pa, kar je še veliko huje, tako deluje diktatura, pa ne samo ta, na preračunljive, oportunistične ljudi, na karieriste, sebične ljudi brez vesti in empatije in na vse, ki imajo probleme z različnimi patološkimi motnjami, zaradi katerih jim ni mar za poštenost, pokončnost, premočrtnost in dostojnost. Vse, kar zanje nekaj šteje, so samo osebne koristi, moč in prestiž. To je njihov edini bog, ki mu vrjamejo in sledijo.

Komu zaupati in slediti in komu ne, je stvar izbire. Vaše in moje.

Vaš odziv, g. F. Kindlhofer je bil pričakovan in vesel sem ga, hkrati pa sem upal, da mi bo v odgovoru ponujenih v razmislek malček več ali vsaj nekaj novih argumentov, s katerimi bi vsaj poskusili relativizirati ali ovreči tisto, kar je povzeto v epilogu mojega odziva na vaše in vse druge citirane zapise, kjer pravim, ne brez razlogov:

»Zločinec je, kdor zločinu pravi kazen, brez srca je, kdor žrtvi naprti krivdo za zločin, ki ga ni storila in brez časti je, kdor zaradi lastnih interesov in slepote, zločinca odveže greha………. zato je vsak upor zoper tiranijo in zoper vsak(ršn)o brezobraznost in vulgarnost naša moralna pravica in dolžnost, legitimna po vseh človeških in božjih zakonih. Preprosto zato, ker je tako prav.«

in z novimi dejstvi podkrepili trditve, ki ste jih sami navedli in objavili v nekem drugem javnem mediju.

Kruto preprosto je dejstvo, da je spomin vseh, ki so bili udeleženi v nekih časovno vedno bolj odmaknjenih dogodkih, kakor koli so jih udeleženci že videli in občutili, bodisi kot bolečino, nerazumno (o)krut(n)ost ali herojsko dejanje, vse bolj nezanesljiv, hkrati pa je tudi vse manj tistih, ki bi se preteklih dogodkov lahko spominjali. Neizogibna usoda (ne)davno minulih dogodkov je, da bolj, kot bo bledel spomin nanje, večji pomen bodo dobila dejstva, zapisana v delih strokovnjakov in zgodovinarjev. Dobra stran minevanja časa pa je, da bodo interpretacije minulih dogodkov (kajti za interpretacije gre in za nič drugega) vse manj iritirale in razdvajale sodobnike in bodo bolj in globje tonile v pozabo in kot sem nekje že zapisal: »….. in dogodki sami bodo prešli v legendo in zaživeli svoje življenje…..« V resnici se to nenehno tudi dogaja.

Razumem, vsaj skušam razumeti, osebno bolečino tistih, ki vam je usoda, ali, če hočete duh časa, namenil vlogo (nedolžne?) žrtve. Za vsakogar je osebna bolečina najhujša, domala neznosna in najbrž tisto, kar človeka travmatizira, spremeni in ga determinira za vse žive dni. Kljub temu, ali prav zaradi tega, smemo in moramo, vsaj od razumnega človeka, pričakovati, da bo, kljub lastni bolečini, videl in poskusil videti, in gledal na dogodke, v katerih je bil morda, po spletu nesrečnih okoliščin (so)udeležen, v širšem zornem kotu, brez okvirov in vsaj poskusil razumeti kontekst, vzroke in posledice, ob katerih se hitro pokaže, da nobena zgodba ni v celoti samo resnična ali samo zlagana. In da je samo bolečina storjenega zla tista, kjer v njeno resničnost ne gre dvomiti.

Najhuje, kar se lahko zgodi poštenemu in razsodnemu človeku je, da svet in dogodke, ki jim je bil priča, dogodke, ki so mu povzročili gorje ali dogodke, o katerih je slišal in zanje izvedel iz pripovedi drugih, gleda in vidi samo skozi prizmo lastne bolečine.

Zaradi osebne, še tako boleče travmatične izkušnje, dogodkov iz preteklosti ne bi smeli posploševati. Preveč preprosto je to. Pričevalci, še tako verodostojni v svoji bolečini, ne iščejo konteksta, vzrokov in posledic, oni pričajo o svoji, čisto osebni izkušnji, ki so ji bili priča, le malo ali nič pa iz osebnih pričevanj zvemo, zakaj se je zgodilo, kar se je, in kar se je, na nek sprevržen način, »moralo« zgoditi v okoliščinah, ki so, po spletu naključij in bolj ali manj (ne)razsodnih odločitev nemoralnih in s sovraštvom in maščevanjem prežetih posameznikov, pripeljale do zločina. Pričevalci so priče o storjenem zlu, o zločinu in o zločincu, le redko, če sploh, pa od njih lahko pričakujemo odgovore na ključna vprašanja, ki jih lahko pojasnijo kvečjemu zgodovinarji, sociologi, filozofi in vsi drugi, ki so se zavezali raziskovanju človeške psihe in družbe kot celote.

V tem so si najina stališča in najini pogledi na preteklost povsem različni. Vi iz osebne tragične izkušnje in izkušnje svojih znancev, iz parcialnih izkušenj N-tega števila posameznikov, povsem legitimno, iščete svojo lastno resnico, ki bolj kot na dejstvih sloni na osebnih izkušnjah, pri tem pa spregledate (namerno ali ne je drugo vprašanje) sosledje dogodkov, njihovih vzrokov in posledic. Na teh temeljih pa je najbrž težko razumeti zlo samo in vzroke zanj, če ne celo nemogoče.

Nesporno je, da vsaka bolečina, ne glede na njen izvor, da vsaka jeza in zamera, ne glede na vzroke in razloge zanjo, zlo samo gradi in povečuje. Zlo samo po sebi je že »pozabiti«, da se je zlo zgodilo, ali ga poskušati interpretirati ali reinterpretirati že zato, ker izkušnje kažejo, da se iz preteklosti nismo nič naučili, še večje zlo je zlo opravičevati z drugim zlom, ultimativno zlo pa je izzvati spopad ali vojno zaradi verskih in ideoloških razlik, nacionalizmov, pohlepa, maščevanja, zamer ali preprosto zaradi prestiža. Žalostno dejstvo je, da je vse našteto največkrat (tudi zdaj) pravi, primarni razlog za večino zločinov in vse zlo, ki smo ga sposobni narediti proti posamezniku in človeštvu.

Na srečo zla ne znamo in ne smemo meriti. Zlo je ali ga ni, kljub temu pa se upreti zlu še ni zlo samo po sebi. In zločin. Prej nasprotno. Upor proti zlu je legitimno, nujno, častno in hrabro dejanje.

Upam, da se vsaj v tem lahko strinjava.

Emil Brence