Iztok Mlakar je tokrat vir navdiha iskal v samem Svetem pismu Nove zaveze, v življenju Jezusa Kristusa. Čeprav naslov Pašjon neposredno aludira na formo srednjeveške duhovne drame, ki je lahko vsebovala tudi komične elemente, Iztok Mlakar izpiše Kristusovo življenje, delovanje in trpljenje v svojem unikatnem komičnem žanru z značilnim narečnim govorom in prepletom dramskih prizorov s songi.
Besedilo je napisano z vsem spoštovanjem do svetopisemskega izročila, saj Iztok Mlakar pri pisanju za oder enako kot v svojih songih razpostavlja človeške vrline in »vrline« rahločutno, z ostrim švrkanjem, a vselej tudi s srčnim razumevanjem. Ko tokrat izpisuje svoje videnje in razumevanje enega temeljnih besedil zahodne civilizacije, se mu pod peresom oblikuje gibek, duhovit in  bister dialog ter polnokrvne figure, zemeljske in izrazito zdajšnje – ne glede na to, ali so to človeške figure, trije kralji, Jožef, Marija, farizej, saducej, Janez Krstnik, Marija Magdalena, Juda ..., ali mistične, Jezus, angel ali hudič.