Matej Kristan je bolničar, prostovoljec pri ekipi prve pomoči Rdečega križa Slovenije – Območnega združenja Kranj, doma z Bleda. Svoje prostovoljno delo opravlja tudi pri Območnem združenju Radovljica. Živa Ozmec, dolgoletna bolničarka iz Območnega združenja Radovljica ga je prosila, naj za Blejske novice odgovori na nekaj vprašanj. 

1. Zakaj sem prostovoljec pri Rdečem križu Slovenije?

Da bi se pridružil ekipi bolničarjev RKS sem prvič pomislil leta 2010, ko sem od prijatelja Gašperja dobil vabilo na udeležbo na regijskem preverjanju znanja ekip prve pomoči v Radovljici. Potrebovali so statiste, ki so na delovnih točkah igrali poškodovance pri različnih scenarijih nesreč. Tako sem iz prve roke prvič izvedel, kako ekipe prve pomoči delujejo pod okriljem civilne zaščite in odločil sem se, da želim na tak način pomagati tudi jaz. V začetku leta 2011 sem opravil 70-urni tečaj za bolničarja in od takrat velik del svojega prostega časa namenjam temu. Hodimo na razna izobraževanja in vaje, vsako leto pa se kot ekipa udeležujemo regijskih preverjanj znanja. Preventivno po osnovnih šolah, krajevnih skupnostih, gasilskih in drugih društvih izvajamo prikaze temeljnih postopkov oživljanja (TPO) in uporabe avtomatskega eksternega defibrilatorja (AED)  ter drugih veščin prve pomoči za posameznike in ostale zainteresirane skupine. V zadnjem času so nas kot bolničarje aktivirali leta 2015, kjer smo pomagali pri oskrbi beguncev na mejnih prehodih Dobova in Šentilj ter seveda letos ob epidemiji COVID-19. V prvem valu spomladi smo pomagali na mejnih prehodih, kjer smo izvajali meritve telesne temperature, pomagali pri razvozu hrane starejšim in bolnikom, pomagali smo pri izdelavi in distribuciji zaščitnih mask za gospodinjstva, ipd. Sedaj v drugem valu pa primarno pomagamo zdravstvenem osebju v bolnišnicah po Sloveniji pri oskrbi pacientov.

2. Zakaj sem se odločil iti na Golnik?

Ko je kazalo, da nam grozi drugi val epidemije, smo že začeli s pripravami - najprej smo mislili, da bomo pomagali v domovih za starejše, nato pa je prišel poziv, da smo napoteni v bolnišnice. Podobno kot kolegice in kolegi tudi jaz želim po svojih zmožnostih pomagati soljudem v težavah, zato sem se na poziv takoj z veseljem odzval. Želel sem tudi pridobiti nove izkušnje ter se na lastne oči prepričati o resnosti epidemije. Z izkušnjami iz prve roke lahko potem lažje apeliram na vse, predvsem na tiste, ki trenutnih ukrepov za zajezitev širjenja virusa ne jemljejo resno, da poskrbimo za lastno varnost in varnost naših prijateljev, staršev in starih staršev. Nikomur namreč ne želim, da pristane na enem od oddelkov v bolnišnici, priklopljen na ventilator in odvisen od pomoči drugih.

3. Ali me je bilo strah preden sem šel?

Preden sem odšel na Golnik sem tudi sam zbolel za COVID-19.  V samoizolaciji oziroma karanteni sem bil tri tedne, bolezen pa sem na srečo prebolel brez večjih posledic. Razen bolečin v sklepih, izgube vonja in okusa ter splošne utrujenosti sem jo odnesel odlično - zelo sem vesel in hvaležen, da sam nisem potreboval ventilatorja oziroma oskrbe, ki sem ji priča na Golniku. Tudi zaradi osebne izkušnje s COVID-19 je bila želja pomagati še večja, zato me ni bilo toliko strah. Pri takšnih stvareh je strah seveda prisoten, vendar je pomembno predvsem to, da strah oziroma vsa čustva priznamo in jim prisluhnemo nato pa naredimo kar je prav. 

4. Kako moji prijatelji in znanci sprejemajo odločitev, da pomagam na Golniku?

Družina, prijatelji in znanci so mojo odločitev sprejeli  z odobravanjem in zanimanjem - sprašujejo me kako je tam, ali je res tako kot se prikazuje v medijih, so res bolni samo starejši, kaj delamo tam, kako to izgleda... tam smo kot podpora zdravstvenem osebju, predvsem medicinskim sestram in tehnikom. Pomagamo pri negi, previjanju in preoblačenju pacientov, razdeljujemo hrano, pomagamo hraniti paciente, če tega ne zmorejo sami, pomagamo pri lažjem čiščenju, razvrščamo prispeli material in zdravila v skladišče oziroma po oddelkih, paciente peljemo na rentgensko slikanje, pomagamo pri merjenju vitalnih življenjskih funkcij, ipd. Imam pa tudi osebno izkušnjo, ko sem pomagal pri oskrbi umrle osebe. Vse to pa tako kot zdravstveno osebje delamo v popolni zaščitni opremi - plašč, rokavice, mrežica za lase, maska, očala, vizir... na oddelek se vstopa in izstopa skozi tako imenovani filter - prostor, kjer se sploh ob izstopu temeljito razkužimo, ko odvržemo zaščitna oblačila za enkratno uporabo. Ko si v zaščitni opremi, ne moreš na stranišče, spiti požirka vode ali kaj prigrizniti - še popraskati se ne smeš, če te recimo zasrbi po obrazu, ker s tem tvegaš vnos virusa v telo. Pod zaščitno opremo je tudi vroče - zelo si vesel, ko greš po štirih ali petih urah prvič ven z oddelka in na pavzo, čez dobro uro pa je treba zopet ponoviti postopek z oblačenjem. 

Z delom na Golniku sem dobil dragocene izkušnje in tudi novo spoštovanje do delavcev v zdravstvu -za nas prostovoljce bo to (upam) kratkotrajna izkušnja, oni pa se s takšnimi pogoji srečujejo že od samega začetka epidemije, zato jih človek res lahko samo občuduje. Če jim prostovoljci lahko s svojo pomočjo vsaj malo olajšamo že tako otežene delovne pogoje smo upravičili svoje poslanstvo. Kot družba oziroma posamezniki pa jim lahko pomagamo tako, da malce potrpimo, se res držimo trenutnih ukrepov in tako s skupnimi močmi zmanjšamo število obolelih.

Matej Kristan