Koronavirus – pismo prostovoljke

Mnogi od vas me te dni srečujete, ko se v brezrokavniku civilne zaščite sprehajam ob jezeru.

S sodelavci smo, kot toliko drugih, sredi marca ostali doma na čakanju zaradi karantene. V tem času sem želela biti koristna, zato sem se prijavila za pomoč kot prostovoljka.

V pomoč redarjem in varnostnikom hodim ob jezeru in premišljujem.

Kje smo zgubili, kje smo se izgubili v vrvenju modernega časa.

Morda so ti težki časi priložnost, da se umirimo, malo ustavimo, se ozremo okoli sebe na sokrajane, sosede, na naš lep kraj.

Hudujemo se, saj so nas omejili s pravili, ki so za nas nedojemljivi, zaprli so nas v srebrne kletke.

Mogoče bi si morali že veliko pred tem sami postaviti nekaj omejitev. Pospraviti telefone v žepe in se več pogovarjati z ljudmi okoli nas, si pogledati v oči in upočasniti tempo življenja.

Ja, vem, nikoli ni bilo dovolj časa, mudilo se nam je, v službo, v trgovino, pa domov ... Hitenje, hitenje, to je postal naš vsakdanjik.

Kdaj ste si nazadnje zvečer dejali, danes je bil res lep dan. Kdaj ste nazadnje poklepetali z nekom, ki je stal za vami pred blagajno.

Ozrimo se okoli sebe, v tem čudnem času lahko ostanemo srečni.

Hvala za stotine narcis, ki trenutno cvetijo okoli jezera. Pogled je, da ti srce zaigra.

Najbolj pa bi se rada zahvalila vsem vam, ki se te dni ustavite ob meni, čeprav me ne poznate. Da malo poklepetamo, se nasmejemo.

Nadaljujmo s tem, pogovarjajmo se, pozdravimo znanca, nasmejmo se neznancu.

Ostanimo takšni, umirjeni, ohranimo stike med seboj, četudi smo neznanci.

Ozrimo se okoli sebe, uživajmo v tem kar nam nudi narava, spoštujmo jo, spoštujmo vse ljudi okoli nas, predvsem pa imejmo radi same sebe.

Kot je Louis Armstrong pel že v šestdesetih letih: »What a wonderful world.«

Maja Šmid