Dimitri Zver prihaja iz francoske univerze Brest in je na izmenjavi v Triglavskem narodnem parku. Zanimalo nas je, kaj počne v parku in kako on vidi razvoj in varovanje okolja.

Kako ste prišli v stik s TNP?

Po očetovi strani sem Slovenec, do parka sem prišel preko sorodnikov na ljubljanski univerzi. V Franciji delam magisterij iz ekologije, preučujem upravljanje z biodiverziteto, v TNP pa sodelujem z različnimi službami in oddelki, predvsem me zanima delo na terenu. Preučujem barja in življenje v njih, predvsem pokljuška barja, sicer pa me zanimajo tudi drugi projekti v parku. Zanima me tudi, kako Triglavski narodni park deluje, zanimajo me vsi izzivi, ki so v tem trenutku pred parkom.

Če primerjate ekološke razmere v Triglavskem narodnem parku s podobnimi območji na svetu, kaj lahko rečete?

Težko je reči, menim pa, da je okolje v Sloveniji v glavnem bolje ohranjeno kot v drugih predelih sveta, tudi bolje kot drugje v Evropi. Slovenija je majhna država, kljub temu pa ima zelo bogato in ohranjeno biodiverziteto. Kar pa se tiče narodnega parka, je ta zelo dobro ohranjen in zavarovan, posebej njegovo ožje območje. Kljub temu opažam, da se park sooča z izzivi, med njimi je na prvem mestu turizem. Število obiskovalcev se veča, kar je hkrati dobro in slabo. Po eni strani je seveda treba razumeti ljudi, da iščejo mir, tišino in stik z naravnim okoljem, po drugi strani pa bo v prihodnosti to verjetno postal velik problem.

Menite torej, da bi morali omejiti število obiskovalcev?

Po zakonu je TNP odprt in dostopen za vse, kar je edino prav. Prav je, da je park za javnost odprt in da je brez vstopnin dostopen vsem, vendar je težko najti pravilno ravnovesje med obiskom in strogostjo varovanja. To ravnovesje pa bo v prihodnosti treba najti in to bo po mojem mnenju eden izmed večjih izzivov parka. Že danes je promet eden izmed glavnih problemov na Vršiču, pa tudi v Bohinju. Promet bo tako treba na nek način regulirati, ena rešitev bi bila okrepljen javni prevoz, nekatere ceste bi za motorni promet lahko zaprli. Ne bi bil rad v tej poziciji, da bi tako velik problem moral reševati.

To sem vas vprašala, ker sem upala, da boste prinesli kakšen nov uvid od zunaj…

Ja, težko bo. Situacija na Vršiču je ušla iz rok, vsaj tako se zdi. Razumem, da je treba prelaz ohraniti odprt tudi zaradi povezave med Gorenjsko in Primorsko, ampak ob konicah je promet preprosto prehud. Vršič sem doživel v letošnjem poletju, ko je bil še vedno čas covida, tako da si ne znam predstavljati, kako je šele takrat, ko je vse normalno. Triglavski narodni park je razpet med lokalnimi skupnostmi, državo, turizmom in gospodarstvom, ampak kljub temu, njegov osrednji namen je varovanje narave. V Franciji je podobno, poleti je v nacionalnih parkih ogromno obiskovalcev s tem, da je pri nas še povsod dovoljeno kampiranje, kar predstavlja še dodaten problem. Tudi v Franciji za vstop v nacionalne parke ni nobenih vstopnin, kot so na primer v ZDA ali v Kanadi, parki so brezplačno dostopni vsem. Tako mora tudi ostati.

Kaj se vam zdi, da bo poleg prometa v naslednjih desetih letih naš osrednji problem? Podnebne spremembe?

Ja, prav gotovo. Podnebne spremembe že zdaj vplivajo na življenje v parku, predvsem na gozdove. Čez nekaj desetletij bodo podnebne spremembe park zelo spremenile. Posebej vročina poleti in spremembe padavinskih sistemov, ki se obetajo. Upravljanje z ekološkimi sistemi bo postalo ključno, da boste lahko ublažili vplive podnebnih sprememb.

Če poskušava pogledati nekaj desetletij v prihodnost, ko bo na nekaterih območjih južne Evrope nemogoče živeti, kaj šele hoditi na dopust…

Ja, življenje se bi za prihodnje generacije zelo spremenilo. Tega si mi danes ne znamo niti  predstavljati. V Sloveniji je kakovost življenja visoka, Alpe zahodni polovici dajejo hlad in padavine, imate še vedno obilo pitne vode, bogato rastlinje, življenje je dobro in prijetno, tako da lahko pričakujete ne samo povečan obisk turistov pač pa tudi povečano priseljevanje ljudi v Slovenijo.

Romana Purkart