Konec oktobra smo se člani Turističnega društva Bled odpravili na tridnevno popotovanje po Vojvodini, kjer smo preživeli zares prijeten konec tedna. Naša prva postaja je bil Sombor, ki ga opevajo številne srbske starogradske pesmi kot prijetno mesto v senci uličnih drevoredov, saj toliko zelenja ne premore nobeno drugo vojvodinsko mesto, o čemer smo se tudi sami prepričali na sprehodu skozi mestno središče. Pot smo nadaljevali v Subotico, izredno lepo mesto, ki ni prav nič podobno srbskim mestom onstran Donave in Save. Vojvodina je namreč zgodovinsko pripadala kulturnemu krogu Avstro-Ogrske, zato Subotica kar kipi v secesijski lepoti Dunaja, Prage ali Ljubljane. Obiskali smo mestno hišo in sinagogo in občudovali druge meščanske hiše z igrivo secesijsko ornamentiko. Takoj po zajtrku naslednji dan smo se odpeljali v Palić, počitniško mestece ob Palićkem jezeru, ki se je začelo razvijati v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Počitniške vile in prve hotele je gradilo avstro-ogrsko plemstvo in bogate meščanske družine. Ob poti proti Novemu Sadu so nas spremljala nepregledna polja koruze in drugih kultur, mi pa smo se ustavili v Sremskih Karlovcih, malem mestu baročne arhitekture z zanimivimi stavbami, kot so magistrat, apoteka, najstarejša srbska gimnazija in zlasti »Patrijaršijski dvor«, sedež sremskega patriarha in letna rezidenca srbskega patriarha ter »Saborna cerkev sv.Nikole«, ki jo odlikujejo mozaiki po motivih sv.Sofije v Carigradu. V popoldanskem času smo se zapeljali na Petrovaradinsko trdnjavo, kjer se je leta 1716 odigrala velika zgodovinska bitka med avstrijsko in turško vojsko, sama trdnjava pa je bila v nadaljnji zgodovini velika avstrijska kasarna, oficirski paviljon, samostan, zapori in še marsikaj. Ogledali smo si tako imenovane katakombe, s trdnjave pa se nam je odprl lep pogled na strehe starega Petrovaradina ter na mirni tok Donave. Zadnji dan smo se prebudili v deževno jutro, kar pa nam ni vzelo volje za raziskovanje Novega Sada.  Sprehodili smo se od Trga svobode po Dunavski in Zmaj Jovini ulici, si ogledali imenitni Rotovž in Vladičanski dvor, stavbo Matice Srbske, katoliško in druge cerkve, zanimivo fasado hotela Vojvodina, Srbsko narodno gledališče, ter spomenike Đuri Jakšiču, Jovanu Jovanoviću Zmaju in Svetozarju Miletiću. Za konec smo obiskali še tržnico in se dobro založili s srbskimi specialitetami, ki nas bodo tudi doma spominjale na obisk žitnice naše nekdanje domovine.  Na poti proti domu smo krenili med pobočja Fruške gore največjega panonskega osamelca sredi Srema, kjer so znani fruškogorski samostani Hopovo, Velika Remeta in Krušedol. Samostan Krušedol smo si tudi ogledali.

Vse tri dni nas je na poti spremljal Milorad Vukašević, nekdanji poveljnik vojašnice na Bohinjski Beli, ki danes živi v Subotici. Čeprav se je z delom turističnega vodnika srečal prvič, smo si bili enotni, da se je odlično znašel in odgovoril prav na vsa naša vprašanja, ter ob slovesu požel navdušen aplavz vseh udeležencev izleta.