Letošnji adventni čas se je pričel že sredi jeseni. Odmik v družinski krog, čas brez druženja, brez javnih dogodkov, čas šolanja na daljavo, čas praznih cerkva. Za nekatere čas bolezni in obupa, za druge kolebanje med strahom in pogumom. Inventura vrednot vsakega posameznika, nerazumevanje in nesprejemanje bližnjega, drugače mislečega. Preverjanje trdnosti v sebi in vsakodnevno pričakovanje spremembe, iskanje izhoda, hrepenenje po rešitvi. Vse to so značilnosti adventnega časa že od nekdaj.

V tej nepredvidljivosti trenutka se je trdni cerkveni koledar pokazal kot nekaj, kar nas župljane povezuje med seboj, nam vzbuja spomine in kaže tudi pot in upanje za naprej.

Konec novembra smo se na koledarju razveselili sv. Cecilije, zavetnice cerkvenega petja. Vsako leto je to velik dogodek za “cerkveni kor”. Pevci mladinskega zbora Totus Tuus, družinskega zbora in ljudske pevke in pevci smo se na daljavo spomnili drug na drugega ter zahrepeneli po skupnem prepevanju v cerkvi in na pevskih vajah.

Prvo pravo okence našega adventnega koledarja pa smo odprli na 1. adventno nedeljo. Po domovih smo spletli in okrasili adventne vence ter jih prinesli k blagoslovu kar pred domač računalnik ali televizijski sprejemnik. Na ta dan se je v naši župniji začelo tudi romanje Marijinega kipa po hišah. Do božiča se bodo ob Mariji zbirale družine s pesmijo, molitvijo in skupnim bivanjem.

Drugo okence smo odprli na 2. adventno nedeljo in ven je z iskrivim nasmeškom zlezel sveti Miklavž. Malo smo se bali, da mu letos ne bo uspelo priti, pa nas je spet presenetil in vestno opravil svojo dolžnost prinašanja daril pridnim otrokom in šibe tistim bolj porednim.

Tretje okence, 8. december, praznik Brezmadežne. To je tisti praznik, ki nas popelje v začetek skrivnostne zgodbe Jezusovega rojstva. V njej nas Marija vsakič znova preseneti s svojim močnim “zgôdi se”.

Četrto okno smo odprli na 3. adventno nedeljo, imenovano tudi nedelja veselja. “Veselite se v Gospodu, vedno se veselite! Gospod je blizu.” Nedeljsko mašo pa smo poiskali na kakšnem od internetnih ali televizijskih ekranov. Na srečo je cerkev v Zasipu čez dan vedno odprta. Prižgane svečke pri Marijini podobi pričajo, da ni osamljena.

Na zadnjo nedeljo pred božičem, 4. adventno, smo odprli še zadnje okence na naši poti odkrivanja skrivnosti božiča. “Devica bo spočela in rodila sina, imenoval se bo Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.”

Vsa ta priprava in ti dogodki nas združujejo, gradijo našo župnijsko skupnost in nas vodijo k osebnemu spoznanju.

Da se bomo lahko za božič še bolj povezali, bomo v živo prenašali sveto mašo na božični večer ter ob polnoči iz župnijske cerkve v Zasipu, na božični dan pa ob 10. uri z Blejske Dobrave. Povezave bodo objavljene na župnijski internetni strani in FB-profilu.

Vida Mihelčič