Le en dan loči razposajeno noč čarovnic od tihega dne spomina na mrtve. Dva praznika, ki na videz ne bi mogla biti bolj različna, pa v resnici govorita o istem – o meji med življenjem in smrtjo, o strahu in spoštovanju, o svetlobi in temi. V Sloveniji, kjer se tradicija in sodobnost še vedno radi srečata, ta prehod med 31. oktobrom in 1. novembrom nosi posebno simboliko.

Od Samhaina do Halloweena

Izvor noči čarovnic sega daleč nazaj v keltski praznik Samhain, ko so ljudje verjeli, da naj bi bil ob koncu žetvene sezone in prehoda v zimo svet duhov in mrtvih najbližje svetu živih. Danes je to postal predvsem potrošniški običaj, ki vključuje strašljive kostume, okraševanje domov z bolj temačno dekoracijo ter lov za sladkarijami. Kljub temu pa je ohranil svoj prvotni pomen – soočanje z neznanim.

Tudi pri nas se je noč čarovnic v zadnjih letih precej udomačila. V vrtcih otroci izrezljajo buče, posamezniki se našemijo, trgovine pa tekmujejo, kdo bo prej razprodal kostume vampirjev in čarovnic. A čeprav gre za tujo tradicijo, so jo Slovenci sprejeli na svoj način – pogosto z nasmehom, a tudi s kančkom zadržanosti.

»Zakaj bi praznovali tuj praznik, če imamo svojega?« se pogosto sliši. Morda pa odgovor ni v izbiri enega ali drugega, temveč v razumevanju, da oba govorita o istem strahu – o minljivosti.

Dan spomina na mrtve

Ko po noči kostumov in buč pride jutro 1. novembra, se Slovenija umiri. Pokopališča se napolnijo s svečami in vonjem krizantem. To je dan, ko se družine zberejo, obiščejo grobove, prižgejo luč in se za hip ustavijo ob tistih, ki jih ni več.

Slovenci smo s tem praznikom globoko povezani. Mnogi se še vedno odpravijo na “romanje” po družinskih grobovih – iz enega pokopališča na drugega, iz vasi v mesto. Čeprav so se v preteklosti na ta dan grobovi bohotili s svečami, rožami in drugo dekoracijo, se je ta tradicija v zadnjih letih precej spremenila, zahvaljujoč predvsem vse večji ozaveščenosti o okoljski problematiki. Zadnja leta se opazi manj sveč in več naravnih aranžmajev, več tihega razmisleka in manj zunanjega blišča. Mlajše generacije spomin pogosto ohranjajo drugače – z deljenjem starih fotografij, spominskih zapisov ali zgodb na družbenih omrežjih. Spomin se seli iz pokopališč v digitalni prostor, a namen ostaja isti: ne pozabiti.

 Meja med strahom in spoštovanjem

Noč čarovnic in dan spomina na mrtve nista nasprotnika, temveč dva načina soočanja s končnostjo. Prva nas uči, da se s strahom lahko poigramo, da ga lahko spremenimo v zabavo in ustvarjalnost. Druga nas opominja, da strah pred smrtjo izgubi moč, ko jo sprejmemo kot del življenja.

V Sloveniji, kjer še vedno radi prižgemo sveče, a tudi izrezljamo buče, se ta dva svetova prepletata bolj naravno, kot se zdi. Morda prav zato noč čarovnic ne odnaša pomena dneva spomina – le dodaja mu igriv uvod.

Tema in svetloba se dopolnjujeta

Med bučami in krizantemami, med smehom in tišino, med maskami in spomini – povsod se skriva ista misel: življenje je dragoceno, ker je minljivo.

Ko se 31. oktober prevesi v 1. november, se tema ne konča, ampak le spremeni svoj obraz. Buče ugasnejo, a sveče zasvetijo. In morda prav v tem prehodu tiči bistvo – da se tema in svetloba nikoli zares ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.