Ko se iz neba začnejo spuščati snežinke, se svet za trenutek spremeni. Zvoki so tišji, barve mehkejše, koraki počasnejši. In čeprav odrasli pogosto najprej pomislimo na ceste, urnike in obveznosti, otroci vidijo nekaj povsem drugačnega, čarovnijo.

Zanje sneg ni ovira. Je povabilo. Povabilo k kepanju, sankanju, risanju angelčkov v sneg in lovljenju snežink z jezikom. Zasnežene poti niso prometni izziv, ampak nova pustolovščina. In morda bi si lahko prav od njih izposodili pogled na zimske dni.

Mnogi med nami se ob snegu nehote vrnemo v otroštvo. Spomnimo se, kako smo komaj čakali, da zapade dovolj snega za sani. Kako smo se s prijatelji odpravili na bližnji hrib, premočeni do kolen, a srečni do ušes. Kako so bili nosovi rdeči, rokavice mokre, smeha pa nikoli ni bilo preveč.

Takrat nismo razmišljali o prometni pretočnosti. Pomembno je bilo le, kdo bo šel prvi po klancu navzdol in kdo bo zgradil največjega snežaka.

Danes smo na cestah zelo različni. Nekateri so v snegu suvereni, drugi bolj previdni. A zima nas uči nekaj pomembnega, da je v takšnih razmerah potrpežljivost prava super moč. Da je počasneje pogosto tudi varneje. In da z malo razumevanja, nasmehom in prijazno gesto naredimo dan lepši nekomu drugemu in sebi.

Zimske službe, ki skrbijo za prevoznost cest, so del te zgodbe, prav tako vsak voznik in vsaka voznica. A poleg vse odgovornosti si lahko dovolimo tudi kanček mehkobe. Spomin, da nismo vedno hiteli. Da smo znali čakati. In da smo se znali veseliti majhnih stvari.

Zato, ko naslednjič zapade sneg, naredimo še nekaj drugačnega. Parkirajmo avto, obujmo toplo jakno in poiščimo sani. Vzemimo otroke, vnuke, prijatelje ali pa kar sami sebe in se odpravimo na bližnji hrib. Tja, kjer ni rokov, ni pritiskov, le smeh, drsenje in trenutki, ki ostanejo.

Dovolimo si biti igrivi. Brezskrbni. Otroško radostni.
Ker zima ni le preizkus potrpežljivosti, temveč darilo spominov.
In prav ti nas grejejo še dolgo potem, ko se sneg stopi.