Na letošnjo zadnjo junijsko nedeljo smo se v colski župniji Bogu zahvalili za petdeset zelo bogatih duhovniških let, ki jih praznuje naš rojak Ivan Bajec. Že v osnovni šoli je zaslišal Gospodovo povabilo za pastirski poklic. V sebi je že med študijem teologije začutil žgoče potrebe po misijonarjih in se je dve leti jezikovno izpopolnjeval v Franciji. Po dveh letih duhovniške službe v Sloveniji se je podal na Slonokoščeno obalo in tam prinašal Jezusov odrešenjski nauk domačinom celih šestinštirideset let.

V pridigi je dekan Franc Likar pomenljivo opisal duhovniško službo, kajti vsak duhovnik je vezni člen med verniki in Bogom. Samo močna vez vere slehernega človeka bogati v dobrem. Vera poraja in vrača življenje. Samo če smo verni, smo Bogu dovolj blizu, da se ga dotaknemo, še bolj pa se On dotika nas. Prav zato moramo ob praznovanju tako bogatih jubilejev nenehno Boga prositi za nove duhovne poklice. Skozi zakramente, katerih posrednik je duhovnik, prihaja Bog nasproti človeku, se ga dotika in mu prinaša življenje. Z upadanjem te vezi, ko pozabljamo na Jezusov dotik, nam življenje uhaja in smo se ljudje ob povsem čistih življenjskih vprašanjih sposobni odločati celo za zlo in smrt. Ko pa kaj rabimo, pritiskamo na Boga, naj nam željeno reč da, ker imamo do nje pravico in če se nam to ne uresniči, mu obrnemo hrbet; taka drža gre vštric z nevero. Jezus pa je vedno z nami, da nas opogumlja po svoji besedi in skozi zvestobo zlatomašnika Ivana. S svojim življenjem namreč spričuje glavni pomen duhovniškega poslanstva v svetu, da vedno in povsod posreduje Božje življenje.

Praznovanje sta s čudovitim petjem dopolnila župnijski otroški zbor ter mešani pevski zbor ob orgelski spremljavi. Tudi ta Božji dotik bomo zvesto ohranjali v svojih srcih.

Franc Koren, foto Edo Škvarč