Veseli so bili, da jim je zaupal tako pomembno nalogo. Skupaj z vzgojiteljicama, Urško in Darjo, so napisali vabila, ki so jih potem cel teden raznašali po vasi. Skrb za to, da bi ga dobil vsak, je bila neverjetna.

Ko je prišel dan praznovanja, so si otroci nadeli predpasnike in poprijeli za delo. Potrebno je bilo speči piškotke, skuhati čaj in malo pospraviti gnezdece. Ob treh so skozi vrata vstopili prvi gostje. V očeh se je kar iskrilo od navdušenja. Pridružili smo se jim tudi starši. Otroci so bili ponosni nase in mi nanje. Med nami so stekle tople besede in piškotkov kmalu ni bilo več. Obljubili so si, da se še kdaj srečajo -  ali na sprehodu ali v gosteh.

Naslednji dan po službi spet pridem v vrtec. K meni pritečeta nasmejani hčerki in mi hitita razlagati, da so tudi danes pekli kruh, bili na dolgem sprehodu, poslušali pravljico in se veliko igrali. Klasično starševsko vprašanje, ali je bilo lepo v vrtcu, vsekakor ni bilo potrebno. Iz njunih oči je sijala sreča in veselje nad vsem, kar sta doživeli.  To, da so otroci srečni, pa je vse, kar si starši želimo za svoje otroke.

A. B.