V soboto, 19. 8., nas je zapeljal avtobus na Soriško planino, kjer je bil start. Vremenska napoved je obetala popoldanske padavine, zato smo se že zgodaj odpravili na pot. Strmo po smučišču navzgor smo začeli v lepem svežem in sončnem vremenu. Ob stezi proti koči na Črni prsti smo nabirali in se sladkali z malinami, ki so se kar ponujale. Natanko ob poldnevu nas je napovedan dež pričel božati in nas je zadnjo uro spremljal do vrha. Glede na izkušnje iz preteklih let smo si priskrbeli ustrezno opremo, tako da ni bilo težav z mokroto. Nekaj čevljev in hlač se je posušilo čez noč  pri peči, medtem ko smo mi igrali družabne igre in se odžejali s pivom.

Čez noč se je dež poslovil in pot proti Rodici smo pričeli pri 4°C in ob pihanju močnega vetra. Pot po grebenu je bila precej zahtevna, zato se je manjša skupina odpravila po lažji poti, ostali smo pa po treh urah in pol osvojili Rodico na 1962 mnm. Vztrajnost in trud sta bila poplačana že na poti s pogledom na številne planike in na vrhu z izredno lepim razgledom, ki se nam je ponujal po odhodu nevihtnih oblakov. Videli smo od  istrske obale, preko Dolomitov vse do pogorja s Triglavom. Po kratkem počitku je sledilo žigosanje in fotografiranje za spomin.

V dolino smo se spuščali po pašnikih med kravami. Za spust do Ribčevega laza smo potrebovali prav toliko časa, kot od koče do Rodice. Pred odhodom avtobusa domov smo si ohladili noge v jezeru, nekateri so celo zaplavali.

Zadovoljni smo se vrnili v dom krajanov v Žapuže, kjer so člani društva DEŠK, ki so ostali doma pripravili večerjo na žlico in krof. Vsi smo si bili ob slovesu enotni, da je bilo naporno, a se je izplačalo. V naslednjem letu bomo spet hodili skupaj…

 Aleš Brecelj