Praznično jutro se je rodilo jasno, svečano, domovini na čast. Vabilo je na pot, kar so mnogi izkoristili. Zakaj ne bi?

V prazničnem miru sem z nekaj najlepšimi verzi in nekaj odlomki proze v mislih zaobjela mojo deželo, raj pod Triglavom.

Župančičevo vprašanje: »Kje, domovina, si?« me je spremljalo do popoldanskih ur, ko sem se, toploti navkljub, odpravila na Sv. Pavel, hrib nad Vrtovinom, kamor so vabila različna prijazna vabila. Hodila sem po znani poti. Spremljal me je potok in praznični mir. Nad Vodnim stolpom sem po strmi poti dospela na vrh. Pod mano je počivala naša dolina, cela, od Nanosa na vzhodu do Benetk na zahodu, na severu mi je pogled zastiral Kucelj, čez Kras me je pozdravljalo morje.

»Tu je moja domovina,« je bil odgovor na Župančičeve verze. Lepa, bogata, samo naša, je ležala pod menoj. Dve žili sta jo razrezali skoraj po sredini, prav zaradi tega je še lepša, odprta v svet, odprta v življenje.

Na Sv. Pavlu se je zbralo veliko bolj ali manj zavzetih pohodnikov. Iz marsikaterega nahrbtnika je vihrala zastava, domovini v pozdrav. Take podobe so redke v življenju, da pohodniki ob sendviču in pijači vzamemo še zastavo, večjo ali manjšo, jo zataknemo v žep nahrbtnika in se odpravimo na pohod. Tudi ta podoba je plemenitila praznični popoldan na Sv. Pavlu.

Vse dogajanje pod cerkvijo, na majhni trati, je ponujalo prijazno roko sosedu, vaščanu, človeku. Ideja sodelovanja je povezala mojstre pred 75 leti, ko so se odločili postaviti spomenik vsem žrtvam 2. svetovne vojne; misel sprave, miru in ljubezni povezuje in je povezovala krajane sosednjih vasi, da so obnovili, polepšali cerkvico, ki v življenju uresničuje besede sprave in ljubezni. Pismo s podobnim sporočilom in z vabilom za obisk tega svetišča na gori je bilo s podpisi udeležencev poslano najvišjemu verskemu predstavniku in predsedniku države.

Vaščani Vrtovina in sosednjih vasi so se zavzeto pripravili na ta dogodek.

Mrak je že lezel po pobočju Kuclja in hladil obiskovalce, ko sem se odpravila v dolino. Da, to je naša domovina, druge nimamo.

Irena Šinkovec, PD Ajdovščina