Ko je pomlad v Vipavski dolini že v polnem razcvetu, se na Čavnu rožice komaj prebujajo. Čaven ima menda ime po svoji obliki – narobe obrnjenem čolnu. Preden bukovje, ki pokriva teme Čavna, ozeleni, v podrasti pohitijo s cvetenjem rastline, ki lovijo sončne žarke skozi gole veje dreves: mali in veliki zvonček, vetrnice, deveterolistna in peterolistna mlaja, torilnica, spominčica,  navadni volčin, spomladanska resa, teloh … Ko drevje ozeleni, se za eno leto njihovo cvetje poslovi.  Zamenja jih čemaž, pa šmarnica, ki uspevata v senci.

Na Čavnu se mrzle sape celinskega podnebja mešajo s toplimi vetrovi obsredozemskega sveta. Družijo se alpske in toploljubne vrste rastlin. Na traviščih, ki segajo od B/Veverice proti robu Male gore, se odprejo tržaški svišč, clusijev svišč, visoki jeglič, mračica, avrikelj, petoprstniki, kranjski šebenik, grebenuše. Kasneje pobočja porumenijo od košeničic: svilnatodlakava, gozdna, in prevezanka. Na samem robu Male gore še rumeni celovenčni reličnik. A se mu piše slaba bodočnost. Z zaraščanjem Male gore ima osončenih, skalnih mest vedno manj. Prav tako redka alpska velesa. V zgodnjem poletju kimajo ilirski mečki, travniki pomodrijo od ilirske in travnolistne perunike, zadišita tržaški in montpelierski klinček, zlato se razprejo cvetovi kranjske in brstične lilije. Pa da ne pozabim čavenske botanične imenitnice, rebrinčevolistne hladnikovke, kobulnice, ki je sama v svojem rodu.  Nebotaniku sicer ne zaigra srce ob tej belo cvetni kobulnici, katere listi spominjajo na zeleno v vrtu. 

Na Kuclju leze cvetje navzgor po skalnatem travišču malo kasneje. Netreski, skorjasti kamnokreč, volnatodlakava smiljka …  Poglej, planike! Na severnem pobočju Kuclja je to eno najnižje ležečih rastišč te alpske lepotice. V poznem poletju zacvetita na Čavnu beli gorski šetraj in postavni vijoličasti liburnijski, ki je kraševec. Med svišči se na travnikih pozibava rumenocvetni bratinski košutnik, v gozdu pa modrocvetni svečnik. Visokostebelne kobulnice: navadni in širokolistni jelenovec, zdravilka, krebuljica, vse z velikimi, belimi kobuli kažejo na zaraščanje pisanih travišč.  Čavenska Mala gora, ki so jo stoletja kosili, se zarašča. Velikim kobulnicam sledi grmovje in potem gozd. Kamenjci še ohranjajo nekaj travišča okrog malogorske bajte v spomin na nekdanje čase; na kolovozih, po katerih so nekoč vozili seno s Čavna, pa so tu in tam še vidni sledovi kolesnic. Te bodo vidne še tedaj, ko bo Čaven spet prerasel gozd.

Irena Breščak, Planinsko društvo Ajdovščina