Z Rapalsko pogodbo 1920 je Italija dobila pod svojo oblast Primorsko in del Kranjske. V prvih letih so še delno  pustili uporabo slovenskega jezika, z nastopom fašizma pa so bile popolnoma ukinjene pravice nacionalnih manjšin v državi. V šolah je postal uporabni jezik samo italijanščina, slovenski jezik se je ohranjal samo doma in v cerkvah. Z Gentilijevo reformo so v osnovnih šolah začeli s popolno romanizacijo manjšin. Ustanovili so enoletni  predšolski italijanski vrtec, obvezen za vse. Cilj je bil učenje italijanščine, predvsem pogovorne, pa tudi predstavitev države Italije. Bil je za otroke prijeten, zabaven. Otoci so dobili nove šolske halje, malico in kosilo je prirpavljala odlična kuharica – domačinka, medtem ko so se vzgojiteljice menjale vsako leto, vse pa so prihajale južne Italije.

Vse to je trajalo do kapitulacije Italije 8. septembra 1943, nakar so tudi Ajdovščino zasedli Nemci, ki pa so pustili  uporabo slovenskega jezika tudi v šolah.

Marjetka Bogataj