Sedim v dvorani in spremljam četrtkovo prireditev. Danes je Lokavec prazničen, no ja prazničen je že od torka, ko smo odkrili spominsko ploščo Jožetu Volku Suhorskemu. Poslušam igranje Policijskega orkestra pod taktirko Nejca Bečana, ki igra slovenske napeve, poslušam nežni glas lokavškega slavčka Tine Bolko, ki prepeva znano popevko Elde Viler, poslušam solista Matjaža Mraka in njegov prodoren glas….

Spomin mi beži v osemdeseta leta, ko je praznik kraja potekal še na Rovtaršu, kjer smo na nek način, ki nam je takrat bil blizu, skušali Lokavec in našo vas odeti v praznovanje. Na sami prireditvi, katero je takrat organizirala takratna Skupščina Krajevne skupnosti Lokavec. Dolžnost tudi predsednika skupščine je bil slavnostni govor in pri organizaciji sodelovanje tudi s SZDL. Kot zadnji predsednik skupščine, katerega funkcija je trajala tudi še v Sloveniji, po osamosvojitvi do prvih volitev leta 1994, sem v sodelovanju s predsednikom sveta KS Dušanom Komparo in predsednikom SZDL danes pokojnim Milanom Sobanom orgniziral kar nekaj teh krajevnih praznikov. To sodelovanje je trajalo polnih 8 let. Lahko tudi rečem - moja dva mandata. Po osamosvojitvi smo tudi samo praznovanje, zaradi dotrajanosti mostu na poti, ki je vodila na Rovtarše, pa tudi zaradi dotajanosti hiše same, prenesli za nekaj let k lovski koči Lovske družine Hubelj v Znosenco.

Na prireditvi na Rovtaršu smo kot vsako leto skušali povabiti občinske veljake. Spomnim se jih kar nekaj, ki so spregovorili ali pa samo obiskali to praznovanje.

Kasneje je lokavški praznik skoraj izginil. V polni moči in zagonu pa se je vrnil z odprtjem nove večnamenske dvorane, ki je dobila ime po krajanu Edmundu Čibeju.

Zadnje leto praznovanja na Rovtaršu, bilo je leta 1990, sva z Milanom Sobanom uspela na prireditev na Rovtarše povabiti tudi podpredsednika SZDL Slovenije Viktorja Žaklja. Bil je podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva, namestnik predsednika republiškega komiteja za planiranje ter svetovalec predsednika Predsedstva RS. Zakaj ga omenjam. V letošnjem  letu se spominjamo pomembne obletnice. Pravzaprav smo se te pomembne obletnice spomnili tudi na sami prireditvi v Lokavcu, ko je v drugem delu praznovanja gostoval orkester Slovenske policije - 35. obletnica samostojne Slovenije.

Prav pri tem dogodku je Viktor Žakelj pomemben člen, ki je v zgodovini pustil pomemben pečat, ki ga pa Slovenci radi pozabljamo. Namreč: Viktor Žakelj je leta 1990 izvoljen v Družbeno politični zbor Skupščine SRS. Njegova kariera v večstrankarskem sistemu se je začela z ustanovitvijo Socialistične stranke Slovenije leta 1990; postal je njen predsednik. Stranka je na čelu z Viktorjem Žakljem prva predlagala plebiscit za samostojno Slovenijo. Njegova najvišja politična funkcija je bilo mesto podpredsednika Vlade RS leta 1992, ko je predsedoval Janez Drnovšek.

Spominjam se, da sem kot predsednik skupščine moral tudi sam napisati govor in ga na tej prireditvi tudi prebrati. Moja trema in nekje prvo pojavljanje in izpostavljanje v javnosti pa sta bila dodatno breme, ki je povzročalo neke vrste stresa. Dejal sem: »Kar bo pa bo!« Vem, da sem poleg vsega mogočega, kar je bilo takrat pač v časopisju in televiziji aktualno,         povzel v govoru v kar nekaj stavkih. Omenjalo se je že tudi neke vrste odcepitev, posebnost pa nam je kot takrat mladim pomenila Evropa, ki naj bi v bodočnosti postala naša skupna domovina. V samem govoru sem tako omenil tudi, da je vse lepo in prav, ampak: »Pomembno je, da ne bo Evropa samo v besedah in obljubah ampak tudi v naših žepih.« Te moje besede so bile kar odmevne. Še posebej ta moj stavek, kjer sem omenjal žepe. Po končanem govoru je predsednik Milan Soban pristopil k meni in mi rekel: »Kaj govoriš take neumnosti, veš, da bi moral samo gladiti!« Spomnim se, da sta se proti meni napotila tako Viktor Žakelj kot Stanislav Bačar,  ki je takrat leta 1990 ravno prehajal na novo službeno mesto načelnika Uprave za notranje zadeve v Novi Gorici. Malo boječe sem v sebi pomislil: »Ali sem res kaj narobe interpretiral?« Vendar sta mi oba stisnila roko, mi čestitala in smeje me povprašala, kje sem se spomnil na žepe.

Viktor Žakelj je tudi sam v nagovoru spominjal, da se bo dogajalo in bili smo kar naelektreni in nekaj drugačnega je bilo med nami.

Sam dogodek se mi je v spomin priklical ravno sinoči na prireditvi, ko sem se spomnil, da smo pred 35 leti v Lokavcu na krajevni praznik gostili prvega med prvimi, ki je zaslužen za naše sinočnje praznovanje. Prvi je namreč kot predsednik stranke pred 35 leti predlagal plebiscit za odcepitev Slovenije.

Sinočnje praznovanje je bilo lepo in popolno. Na odru so nastopale nove mlade generacije. Mi starejši lahko živimo le v spominih in prav je, da se spominjamo. Predvsem pa je tudi prav, da se na nek način te naše spomine prenese na mlajše. Prav tovrstne prireditve so take.

Ko sem združil vse prireditve, ki smo jih tako Svet Krajevne skupnosti, Društvo za oživljanje lokavškega izročila, Društvo Sever in drugi pripravili v tem tednu, se je pred mano odprla slika celotnega dogajanja.  Najprej smo v torek, 17. marca, postavili spominsko ploščo Jožetu Volku - Suhorskemu, človeku, ki je bil pokončen Slovenec, ki je 20 let služboval v Lokavcu. Prav ta dan pa bi praznoval 184 let. O njemu skupaj z Vaško skupnostjo Suhorje pripravljamo knjigo, kjer bo njegovo delo objavljeno, prav tako pa tudi njegova ljubezen do slovenstva. Večerno predavanje je v interpretaciji člana raziskovalnega odbora objasnilo njegovo življenje in delo. Ob samem predavanju pa so sledili recitali njegovih na novo odkritih pesmi. Na predavanju smo pa poudarili njegovo pokončno držo kot Slovenca in ljubezen do slovenskega jezika. Prav on je že pred več kot 150 leti v lokavški cerkvi na orgle nabil napis v staro slovenščini, okrašen s slovensko trobojnico.

Prav on je odkril in v Edinostii (časopis) opisal, da je  1583.  leta bila v Vrtovinu brana maša v staroslovenščini (običajno je maša v tistem času bila v latinščini, priložen članek spodaj). Prav on je zapisal pesem 'Podčavenska', katero v Lokavcu v slovenščini prepevamo zadnjih 150 let …

V petek, 20. marca, pa smo v drugem delu praznovanja v Lokavcu obeležili naš tradicionalen krajevni praznik in poleg tega še 35 let naše samostojnosti. Koncert Policijskega orkestra s solistoma Tino Bolko in Matjažem Mrakom bi se lahko meril s prireditvami v velikih kulturnih dvoranah. Sledila sta pozdrava in nagovora župana Tadeja Beočanina in predsednika sveta KS Angela Vidmarja, v nadaljevanju je sledila podelitev priznanj Edmunda Čibeja, ki se že 20 let podeljujejo v Lokavcu. Priznanje je dobilo Društvo 'Gora' za svoje 30 letno delovanje in spominjanje na lokavškega in gorskega rojaka Edmunda Čibeja. Diplomo Edmunda Čibeja pa je prejela diplomirana medicinska sestra Alenka Kompara za dolgoletno organiziranje in strokovno vodenje telovadbe za starejše. Pri temu sodeluje z fizioterapevtom in program izvajaja že dvajset let. Vse skupaj pa je kot se za Slovence spodobi zaključil kozarec vina.

Ta teden je poleg krajevnega praznika v Lokavcu to tudi praznik naše slovenske besede. Žal mi je le bilo, da sem se na Viktorja Žaklja spomnil na prireditvi. Lahko bi se že pred tem in bi bil ta večer zopet med nami. Ne spomnim se več njegovih besed in kaj je povedal na Rovtaršu. Vem pa, kaj govori danes: »Komu izreči zahvalo? Najprej minulim rodovom, ki so uspeli ohraniti jezik, kulturo in nacionalno ozemlje. Potem večini sedaj živečih Slovencev in drugih-danes bi rekli – državljanov, ki so na plebiscitu rekli, da želijo biti svoji na svojem. In na zadnje tistim med nami, ki smo imeli enkratno priložnost, da smo lahko bili – bodisi kot pobudniki, načrtovalci in neposredni izvajalci tega zgodovinskega projekta«. Mogoče bi se le okrog žepov kaj pogovorili in nasmejali.