Obiskovalec, ki vstopa v preddverje stavbe Ljudske univerze v Ajdovščini, je vedno prijetno presenečen. Pozdravijo ga umetnine, razstavljene po stenah, nekatere dobijo mesto na mizi in po stopnicah. Razstavljajo posamezniki ali obiskovalci različnih krožkov in skupin. Prostor krasijo fotografije, slike, čipke in še bi lahko naštevali. Razstava se umika razstavi. Nobenih podob se ne naveličaš, prej se umaknejo. V letošnjih pomladnih dneh so me presenetile nenavadne 'slike', ki pravzaprav niso slike. Nekaj časa sem si jih ogledovala, potem me je radovednost potegnila naprej. Pogovor je stekel z avtorico teh podob, ki jih sama imenuje mandale.

Mandale je postavila na ogled Patricija Šapla, doma iz Ajdovščine. Sedaj živi v Novi Gorici in dela v vrtcu. V razgovoru mi je povedala, da ji delo z otroki nudi veliko priložnosti, da lahko realizira svoje nagnjenje do ustvarjanja in do estetike v celoti. Iz besed sem sklepala, da uživa v družbi otrok, da jo delo bogati in da uživa v njem.

Čas epidemije ji je, tako kot večini, omogočil veliko prostega časa med štirimi zidovi, zato je ta čas izrabila za likovno ustvarjanje, za oblikovanje gline, za risanje portretov in …

Prav v tem času so mandale zamenjale druge tehnike, ki jih je gojila do takrat. Postale so njen svet. Prevzele so jo in poklonila jim je čas in energijo. S tehniko pointilizma (pikčastega nanašanja) v prostih in determiniranih oblikah, z različnimi orodji in v različnih barvnih odtenkih preslikava svojo fantazijo, izraža svoja notranja občutja, izpoveduje svoja doživetja in samo sebe. Vedno išče nove tehnike, nove oblike, ki jih z neverjetno natančnostjo nanaša na podlage.

V zadnjem času lahko opazimo v njenem delu premik in sicer z nadgradnjo motivov, ki jih najde v sakralni geometriji.

Po pogovoru sem si ogledovala mandale in se čudila vztrajnosti avtorice, njenemu trudu in veselju.

Pogovor mi je potešil radovednost, mi razširil pogled na njeno bogato ustvarjanje in potrdil prepričanje, da smo si ljudje različni. Prav je tako.

Irena Šinkovec