Z zgodovinskim krožkom Univerze za tretje življenjsko obdobje Društvo Mosta smo se 15. maja 2025 potepali po bližnji Furlaniji. Najprej smo obiskali Videm, mesto s sto tisoč prebivalci, ki so ga pred dvema letoma razglasili za mesto z najvišjo kvaliteto življenja prebivalcev v celotni Italiji. V starem mestnem jedru pa si pomembni zgodovinski in umetnostni spomeniki kar podajajo roke.  Za ogrevanje smo si ogledali svetišče Blažene Device milosti, ki hrani čudežno ikono doječe Marije. Nato smo se povzpeli na grič, ki so ga po legendi nasuli Atilovi vojščaki (zemljo so nosili na ščitih), da bi lahko poglavar užival ob pogledu na goreči Oglej. Kasneje so na tem razglednem griču pozidali grad, nekoč sedež oglejskega patriarha, danes muzej. Skozi arkade smo se spustili do Trga svobode z Lionellovo ložo in stolpom z uro, vse v značilnem beneškem stilu. Sledil je sprehod po renesančnem jedru mesta do osrednjega trga (nekdaj tržnice), ki ga obdajajo starodavne stavbe, značilne za plemiško arhitekturo srednjega veka (s freskami na fasadah), kjer so pritličja danes preurejena v lokale in predstavljajo družabno središče mesta. In za konec še obisk stolnice, z romansko-gotskim slogom opečne fasade in portalom odrešenja, medtem ko v notranjosti prevladuje barok, veličasten prezbiterij in mojstrovine mednarodno priznanih umetnikov na čelu s Tiepolom.

Po kratki vožnji smo potem prispeli do Čedada, nekdanje langobardske prestolnice, ki se ponaša z naslovom Unescove kulturne dediščine. Najbolj znana veduta Čedada je sicer dvoločni most, ki se pne 22 m visoko čez 'našo' smaragdno reko Nadižo. Nosi ime Hudičev most, zaradi legende, po kateri so graditelji pretentali samega hudiča. Na osrednjem trgu, pred mestno hišo, stoji kip Julija Cezarja, v zahvalo, ker je kraj iz vojaške postojanke (kastruma) povzdignil v trg (forum). Strateško lego so potem s pridom uporabljali Langobardi, ga povzdignili v prestolnico svojega kraljestva in v njem pustili neizbrisen pečat. Sprehodili smo se po langobardski četrti, slikovitem srednjeveškem delu mesta, mimo pretorske palače, katere avtorstvo pripisujejo Palladiu. Triladijska stolnica ima status bazilike (minore), njen največji zaklad pa je oltarni relief iz pozlačenega srebra (iz leta 1200), ki velja za enega največjih dosežkov italijanskega zlatarstva v srednjem veku. Mimo dveh hiš (najstarejše in najmanjše v mestu) smo zgodovinsko potepanje zaključili na trgu Pavla Diakona, ki je napisal zgodovino Langobardov. Nekaj kapelj dežja je le pritrdilo pridevniku, ki ga nosi na ta dan godovna Zofija.

E. Pelicon, foto J. Pelicon